Ko so nas Zmajoljupci povabili na zmajski festival v Opuzenu na Hrvaškem, smo o mestu vedeli le to, da je kul in odštekano, da se lahko pohvalijo z živahno umetniško sceno, in da gre za staro dalmatinsko mestece na obali Neretve – sredi delte te največje jadranske reke.
Vse je res: Opuzen je odštekano, kul, noro zabavno in izjemno prijetno mestece na obali Neretve, na špički rečne delte, kjer se Mala Neretva odcepi od svoje velike sestre. O delti Neretve pa se nam ni niti sanjalo, dokler se nismo vozili po njej – in dokler nismo dvignili fotoaparata z zmajem visoko nad njo – in niti približno nismo pričakovali, da nas bo tako očarala.
Dalmacija je fantastična – modro morje, zalivi in rti in otoki; beli, od sonca požgani hribi in gore, ki jih tu in tam pokrivajo zaplate dišeče in aromatične makije … Dalmacija je modra in bela z redkimi pljuski rjavozelene; veličastna pustinja, ki jo vsako leto prekrijejo roji turistov.
In bujnozelena delta Neretve je kot privid.
Neretva nosi vode (in včasih kri) z visokih planot Bosne skozi globoke kanjone proti Jadranu. Nekje pri Čapljini zapusti dolino, se umiri in se pod Metkovićem razlije v ogromno delto – 190 kvadratnih kilometrov zelenega labirinta sadovnjakov in polj in vodnih kanalov, ki se razteza vse do morja med Pločami in Blacami. Kontrast med nezemeljskim zelenim delte in žareče belim okoliških hribov bi težko bil močnejši.
Še pred 70 leti je bila delta večalimanj močvirje. Avtroogrska je pričela z melioracijami, do leta 1885 ukrotila Neretvo in Malo Neretvo ter ju zaprla v umetno strugo. Kopanje izsuševalnih kanalov je šlo počasi; malarija je kosila, velik in drzni projekt preoblikovanja močvirja v žitnico – v sadnico! – se je upočasnil in potem povsem zastal.
Po drugi vojni so spet zavihali rokave, tokrat pa zares, in do danes se je večina delte spremenila v sadovnjake in polja – ne pa vsa: preostala močvirja in jezera so pomembno Ramsarsko mokrišče, del Nature 2000 in zavetje številnih ogroženih vrst pric, rib, dvoživk, sesalcev, plazilcev, žuželk in rastlin.
Kjer je človeška roka preoblikovala pokrajino, je delta Neretve pravi umetni raj. Na tisoče mandarin in nektarin in drugega sadnega drevja se šibi pod sočnimi plodovi, polja so polna lubenic, dinj, izjemnega paradižnika, bučk in kumaric in druge zelenjave – v največji okras pa je delti starodavni simbol rodovitnosti in izobilja: granatno jabolko.
Smaragd, vdelan v žareče bel prstan Dalmacije.
Delta Neretve skriva bogato zgodovino. Mikenske reči so našli tod okrog, Grki z dalmatinskih otokov so gledali, če bi se kje dalo naseliti in, jasno, trgovati, in divji bojevniki – Delmati in Daorsi – so se tepli z Rimljani in proti njim do svojega bridkega konca. Narona (današnji Vid pri Metkoviću) je bila pomembno regionalno središče province Dalmatie, največje rimsko mesto med Salono in Epidavrom, in danes čudovit brezglavi kip cesarice Livije (žene presvitlega Avgusta) krasi glavni trg v Opuzenu. Benečani so v delti gradili utrdbe – Iz Fort’Opusa je zrasel Opuzen – Avstroogrska je meliorirala in ukrotila reko, ki je tolikokrat krvava tekla …
Ima pa delta en resen problem … zaradi manjših padavin v zaledju – podnebne spremembe! – reka nosi manj sladke vode, zato se morje počasi, a zanesljivo pomika po njej navzgor.
Pojav je sicer zanimiv – Neretva je do kakih 30 cm globine sladka, nižje pa slana, in v reki lovijo jegulje, brancine in orade – ampak sol pomeni smrt za kmetijstvo. Salinizacija zemlje grozi delti in povsem mogoče je, da bo raj doživel katastrofo …
Ampak do takrat bo delta Neretve kraj, kjer se lahko potopite v zeleni zen in odpočijete oči in srce; kjer lahko brbončicam pričarate blaženost, ki jo ponuja le malo krajev na zemlji – kraj, ki ga ne telo ne duh ne bosta zlahka zapustila.
Zmajske fotografije posnel mojster Viktor s Canonom A810 na The Spark rokkakuju.