Ekipa Zmajskega društva KAP Jasa se je januarja ponovno udeležila velikega mednarodnega zmajskega festivala IKF Gujarat (poglejte si lanske reportaže!), a se tokrat naše dogodivščine niso zaključile tam. Polovica ekipe je po počitku na peščenih plažah Goe šla naprej, v samo srce Karnatake, spuščat zmaje v Belagaviju, Nipaniju in Hubliju. Ker nas dosti ljudi sprašuje, kako je bilo, smo za vse vas pripravili serijo vprašanj in odgovorov o vsem, kar se je zgodilo, se je morda zgodilo, ali pa se sploh ni zgodilo. Naj vam tekne!
Dragi člani društva KAP Jasa!
Zanima me, če je res, da so zmajski festivali v resnici cirkus – vi ste pa opice, ki nastopate?
Lep pozdrav,
DeAnne Foster, Finska
Draga DeAnne!
Odgovor je da … in ne.
Da, ker so zmajski festivali, še posebej v Indiji, res velik cirkus. In da, ker zmajarji plešemo, tako kot nam žvižgajo organizatorji … in množice gledalcev, zaradi katerih v resnici to počnemo.
In ne, ker nas tretirajo kot rock zvezde.
Dan na letalnem polju se začne pred deveto zjutraj in konča po osmi zvečer.
Je, imamo odmor za kosilo.
In odmore, ki si jih vzamemo kar tako …
A v splošnem so naša jutra, dopoldnevi, popoldnevi in večeri namenjeni vlečenju vrvic, razpletanju zapletov, spuščanja zmajev, reševanja zmajev s streh, kandelabrov in anten …
In je zelo lepo.
Kot vsak cirkus, ki da kaj nase, je tudi zmajski festival namenjen gledalcem. In ker so Indijci povsem zmešani na zmaje, je množica v Ahmedabadu ogromna, glasna … in od cirkuških opic zahteva veliko.
Ampak kdo ne bi zganjal vragolij pred tako divjo publiko?
Zato vlečemo vrvice, razpletamo zaplete, spuščamo zmaje in jih rešujemo s streh, kandelabrov in anten … in čakamo, da pride veter … in spet letimo, in potem pride tip in veselo zakliče: “Danes bomo imeli pa nočno letenje! Juhej!”
Ojej …
Nočno letenje zna v resnici biti najbolj spektakularen del zmajskega festivala. Polno zmajev, ki nosijo ledice in se bleščijo v spreminjajočih se barvah, utripajo in razsvetljujejo nočno nebo. Še mi smo s seboj prinesli par kitajskih novoletnih lučk, pa smo jih navezali na zmaja in ga spustili v zrak … in je bilo kar precej klavrno.
Predvsem zato, ker ni bilo vetra – in v Ahmedabadu je veter redek gost že čez dan, kaj šele ponoči – je bila cela reč frustrirajoča in utrujajoča. Zmajarji smo tekali gor in dol po letalnem polju in vlekli žalobne vreče z lučkami, da bi gledali kaj videli … pa niso, ker je nebo polno smoga in prahu takoalitako žarelo v soju reflektorjev vsenaokrog. Naporen in neuspešen večer: ob pol devetih smo bili vsi z močmi na koncu.
Tudi zato, ker se je tisti dan začel ob petih zjutraj!
Ob petih pa zato, ker so nas za ob šestih naročili na svečano otvoritev festivala – ki se je potem začela po pričakovanjih: ob desetih. Mednarodni zmajski festival IKF Gujarat je med največjimi na svetu, zato je tudi otvoritvena slovesnost med največjimi, zagotovo pa med najdaljšimi na svetu. Vsekakor vredna tako veličine festivala kot izjemnega dela, ki so ga v resnici opravili organizatorji.
Pomembneži s premierjem zvezne države Gujarat, Bhupendrabhaijem Patelom na čelu, so pokazali vsaj toliko potrpljenja in vztrajnosti kot mi, ko so se minutni kazalci počasi prebijali skozi gostljavo zmes govorov in kulturnega programa. Po dveh urah – za nas petih – je njegova ekscelenca končno dahnila, da je festival uradno odprt, mi pa smo z zastavami poparadirali okoli odra in množice zmajskih navdušencev. Ker nas je bilo zmajarjev skoraj tristo, je tudi mimohod trajal in trajal …
Ampak so nam Ahmedabčanke in Ahmedabčani tako lepo vzklikali in mahali, pa je bilo vse pozabljeno.
Potem pa je bil čas za letenje! Pred očmi desettisočglave množice so stotine zmajarjev v nebo poslale svoje leteče skulpture … ogromne, pisane, zabavne, prekrasne hčere vetra. Jep, veter se je za spremembo pokazal na gudžaratskem festivalu, in to v vsej svoji veličini. Prav vse je letelo in nebo je bilo v hipu do zadnjega kotička polno, kar je dosti ljudi resno razveselilo. Tudi nas – ampak o tem, kako je naša orjaška človeška ribica ukradla šov nad Ahmedabadom, bomo prihodnjič.
Skratka, DeAnne, da se vrnemo k tvojemu vprašanju … Da, zmajski festival je cirkus, in da, mi smo opice v njem. Ampak tudi ne, ker je festival ogromen kulturni dogodek, mi pa smo zvezde. Od spredaj in zadaj skrbijo za nas, vpijejo nam in nam mahajo in vsi se hočejo slikati z nami. Za lažjo predstavo si samo poglejte tale posnetek:
O zvezdništvu, draga DeAnne, veliko pove tudi to, kar se je zgodilo po koncu festivala. Polovica naše ekipe je žal morala domov, druga polovica pa se je skupaj s še nekaterimi zmajarji odpravila na še par napornih festivalov na drugem koncu indije. A ker so organizatorji točno vedeli, kako naporno je vse skupaj, so nas najprej za par dni gladko poslali na oddih …
… na peščene plaže Goe, na obalo toplega Indijskega oceana!
Jasno, ker smo opice, smo tudi tam skupaj spravili en tak impromptu zmajski festival – a to je že naslednja zgodba.
4 thoughts on “Vprašanja in odgovori o zmajih v Indiji – prvi del: opice in kralji”