Ekipa Zmajskega društva KAP Jasa se je januarja ponovno udeležila velikega mednarodnega zmajskega festivala IKF Gujarat (poglejte si lanske reportaže!), a se tokrat naše dogodivščine niso zaključile tam. Polovica ekipe je po počitku na peščenih plažah Goe šla naprej, v samo srce Karnatake, spuščat zmaje v Belagaviju, Nipaniju in Hubliju. Ker nas dosti ljudi sprašuje, kako je bilo, smo za vse vas pripravili serijo vprašanj in odgovorov o vsem, kar se je zgodilo, se je morda zgodilo, ali pa se sploh ni zgodilo. Za prvi del kliknite semkaj, drugi del pa je tukaj. Naj vam tekne!
Ahoj KAP Jasa!
A je zoprno spuščat zmaje v indijski vročini, a? Cel dan vlečenja vrvic na soncu – sem enkrat to počela, nikoli več lol 🙂
Hidrirajte se, hidrirajte,
Stanisława Tarkowski, Kenya
Ahoj Stanisława!
No, je … in ni.
Že res, Indija zna biti vroča ko hudič, in polpuščavska klima Jujarata in Karnatake s peskom in smogom v zraku dobesedno izsesa vsako sled vlage. Še sveta reka Sabarmati gostljavo teče … Prvo pravilo spuščanja zmajev v Indiji: vedno imej vsaj eno plastenko vode pri sebi.
Ne pa tako kot Aji, ki se je cel dan pretepal z bogom vetra v Hubliju, pa je v žaru borbe povsem pozabil na hidracijo, da smo se najprej Gregor, potem pa še vsi ostali spremenili v vodonoše za našega klativiteza …
Veliki Pretep v Hubliju se je v resnici zgodil samo zato, ker so Indonezijci zamešali prtljago, pa je Aji ostal s polno vrečo petdesetmetrskih kober, a brez pilota, ki bi jih dvignil v zrak. Kar načeloma ni problem, zmajarji imamo vedno več pilotov s seboj – in glede an to, da je Aji eden največjih mojstrov zmajarjev sploh, smo kar v vrsti stali in se grebli za čast, da bi mojster vzel našega in z njim dvignil kobre v nebo.
“AJI!!!! KJE MAŠ MOJGA ROZA PILOTA!!!?!”
Najprej se nam je zdelo, da je avijon treščil na sredo polja, tako je zagrmel Jass, član precej utrganega zmajarskega plemena iz Odishe. Jass je preglasen, ko šepeta – ko se dere prek letalnega polja, se decibelska lestvica spremeni v richterjevo …
“Evo, tukaj ga imam, a ti ga …”
“NE!!!! MEJ GA!!!!!” … zdaj je cel Belgavi s širšo okolico (in še pol Karnatake zapovrh) slišal Jassovo rjovenje.
“Okej …”
“MEJ GA DO HUBLIJA!!!!! MI GA BOŠ DAL NAZAJ, KO BO FERTIK!!!!”
Tako so tudi v Hubliju, 100 km jugovzhodno, slišali, da prideta Jass in Aji in cela vesela zmajska druščina. Legenda pravi, da odmev rjovenja še danes tava po Karnataki, plaši deco in trese mange z dreves.
Aji se je hotel izogniti Jassovemu Grmečemu Glasu, pa si je v Hubliju za dvig svojih kober izposodil našega vijoličnega trilobita – kar nas je po eni strani navdalo z nemajhnim ponosom, po drugi strani pa je prav to sprožilo Veliki Pretep z Bogom Vetra v Hubliju … Trilobit je odličen pilot, a je roza pilot boljši, v Hubliju pa vetra ni bilo kaj dosti.
V resnici razen varljivih sapic termike ni pihalo prav nič.
“Aji, ne piha.”
“…”
“Aji … dej pij, cel dan si na soncu.”
“Thank you!”
Veliki Pretep se je začel dopoldne. Letalno polje je bilo malce majhno za petdesetmetrske pošasti, pa je Aji našel za ograjo lepo polje bombaža, idealno za kobre (tudi tiste prave). Trilobit se je prvič dvignil malo pred kosilom in uspel zvleči eno od rdečih kober kakih deset metrov visoko. A ker se Aji nikoli ne preda, je na vrvico navezal še tri kobre – kar je bilo za ubogega trilobita absolutno preveč, pa je šel ležat nazaj med mehke kosme bombaža.
“Again!”
Sledilo je povsem utrgano zaporedje vlečenja trilobita v nebo (malo višje naj bi se mogoče najbrž zrak morda premikal), kar je počel neustrašni Aji, in padanje trilobita nazaj med steblike bombaža, kar je počel zoprni in privoščljivi bog vetra.
Bombaž je bil potacan, kobre so bile nacufane, vrivce zapletene po trikrat okoli vsega, ko je Aji – in z njim Gregor, pa voznik tovornjaka, ki se je slučajno znašel tam, plus par mojstrov iz publike – pod žgočim soncem Hublija ure in ure bil neusmiljen boj. Potem pa …
Vijolični slovenski trilobit je z napol obupanim in napol obupnim potegom prebil plast brezvetrja in ujel veter tam zgoraj – in indonezijske kobre so ponosno poletele nad Hublijem!
Aji je zmagal, vsi smo zmagali 🙂
Tako da – ja, Stanisława, na zmajskem polju v Indiji zna biti zelo vroče … zna pa se tudi naenkrat precej shladiti. Tako kot se je oni dan shladilo v Velikem Zmrzu Belagavija, takrat nas je resno zazeblo. In spet so bili zraven odiški veseljaki …
Jass in banda so si iz Ahmedabada prinesli rabljenega zmaja, midi manto, in so komaj čakali, da jo spustijo na letalnem polju v Belagaviju. Imeli so samo eno težavo – veter. Pa ne, da ga je bilo premalo, ravno nasprotno: precej preveč ga je bilo. Še posebej za prvo spuščanje velikega zmaja, katerega značajskih muh še ne poznaš.
“KABIR BHAI!!!!! KABIR BHAI!!!!!! VLEEEEEECIIIII!!!!!!”, je odmevalo po Karnataki.
Manta je občutljiva stvarca, ki se dobro počuti v zelo ozkem oknu hitrosti vetra. Njena vez, bridle, je iz neskončno vrvic in prav vse morajo biti pravilno nastavljene, sicer noče leteti. Premočan veter pa to nežno, muhavo bitje zraka spremeni v pobesnelo pošast.
“BHAI PAZI!!!!!!”
Ena bolj hecnih reči na zmajskem festivalu je strmoglavljenje zmajev. Polje je majhno, nebo je napolnjeno do zadnjega kotička, in že najmanjša nepazljivost – ali sunek vetra s strani – zmeša štrike in zmaji padejo na tla. Tak zaplet lahko gladko podre cel festival: en zmaj trešči v drugega, ta pobere tretjega, s seboj vzamejo četrtega in petega, in na koncu so tla polna pisanega blaga in krohotajočih se zmajarjev.
Tako je pobesnela manta ušla izpod nadzora in posekala celo polje, mi pa smo se hahljali, razpletali vrvice in spuščali zmaje nazaj v nebo.
Pa je manta priletela še enkrat. In še enkrat. In potem ni bilo več tako zabavno.
In potem je ničhudega sluteč mavrični rokkaku naenkrat izgubil stik s tlemi in nerodno odletel v daljavo. Na veliko smolo odiškega zmajarjev pa je nesrečni rokkaku bil delo Petrovih pridnih rok …
Vsi smo zmrznili.
Nekateri še danes prisegajo, da so v ledeni tišini slišali Ajija mrmrati: “No technique, no technique” … Bilo je strašno.
Kajti rokkaku ni bil sam. Na njegovi vrvici sta se zabavala Toos in Koos, ponos zmajskega kluba Colors in the Sky.
Odiščani so kot veter stekli za rokkakujem, ga uspešno ujeli in rešili pred nevarnim zmaježerskim drevesom. Tudi Toos in Koos sta se izvlekla nepoškodovana. A veseljaki so se še vedno morali soočiti z ledenim Petrovim besom …
Okej, zmaji padejo, se zgodi. Ponavadi je vse skupaj predvsem zabavno, ampak ko začne pobesnel zmaj sekati vrvice, pa je vrag vzel šalo. Zaplet je hec, prerez pač ne.
Nikoli ne bomo vedeli, kakšne levite je Peter bral odiščanom – a potem so bili vsi kul. Najboljši prijatelji, kot da se ni nič zgodilo. Le veseljaki so odtlej bolj pazili na svoje in predvsem na druge zmaje.
Tudi vzdušje se je segrelo.
Ampak, Stanisława, verjetno te bolj zanima termodinamičen mraz, ne čustveni … No, tudi ta se nam je pripetil, in četudi je težko verjeti, se v Indiji zna shladiti dosti preveč za zdravje. Da bi cela reč bila še bolj neverjetna, smo največji mraz doživeli – v puščavi.
Mednarodni zmajski festival IKF Gujarat se ne godi le v Ahmedabadu, temveč po številnih mestih in krajih te zvezne države. Zmajarje nas razdelijo v skupine in vsaka odide na izlet, širit zmajsko veselje in srečo po Gudžaratu. Nas so letos vtaknili v skupino C – najboljšo, jasno – in nas poslali daleč daleč proti severozahodu, v magičen kraj ure in ure vožnje z busom stran.
“Osem ur je do …”
“Ne, ni osem. Dvanajst ur traja vožnja.”
“O, ne, ne – samo osem!”
“Ah daj no, saj si se lani peljala tja in nazaj. Točno veš, da je dvanajst ur.”
“Vodja poti je rekel, da je osem ur, torej je osem ur!”
Res je, Mahesh je rekel, da bomo do tja potrebovali osem ur, Dharmesh mu je pritrjeval, voznik pa je tako zmignil z glavo, da bi se dalo reči, da se je nekako strinjal. Čeprav je treba priznati, da je bil voznik malce nenavaden …
61 zmajarjev nas je bilo v skupini C, pa smo imeli dva busa na voljo: enega velikega, modernega in udobnega, in enega manjšega, razklumpanega, ki je bolje čase doživel tam nekje v osemdesetih. Odločitev, na kateri bus se spraviti, je izjemno pomembna, sploh kadar grozi dvanajst, pardon, osem ur vožnje po indijskih cestah.
Dve pravili za izbiro busa: 1) izberi tistega, na katerem je več ljudi, ki jih ne poznaš; 2) preveri, če se da iz busa narediti žur bus.
“Ej, Omanci, pridite gor, tole bo žur bus!”
“Ma, mi bomo raje šli na tavelikega …”
“Edino veliko je traparija, ki jo ravnokar delate … Pozabi na Dolgcajt bus, pridi na žur bus!”
“Pa saj je sam za osem ur …”
“Dvanajst. Dvanajst ur je vožnje, in kaj če bi nehali s temi dezinformacijami …”
Omanci se niso dali, Gregorju jih ni uspelo prepričati, da bi se nam pridružili na žur busu. Narobe so se odločili, tako kot še mnogi neizkušeni zmajarji, ki jih je premamila varljiva obljuba udobja in velikosti. Na koncu je žur bus napolnila precej utrgana mešanica Polinezijcev, Reunioncev, Romunov, Indijcev, Francozov, Poljakov in Slovencev. Okej, “napolnila” – ker je večina zmajarjev šla na Dolgcajt bus, smo imeli praktično vsak po dva sedeža zase – kar je precej pomembno, ker so sedeži delani za indijske zadnjice, pot pa je dolga.
Posedli smo, motor je zahrumel in naš veseli zmajski konvoj se je odpravil v svetlo indijsko popoldne. Ura je kazala dve in štirinajst minut.
Ko smo prispeli, je ura kazala dve in štirinajst minut. Zjutraj.
In bilo je ledeno mraz.
Zapovrh so nas nastanili v šotorih.
Kako slabo so jo odnesli šele tisti, ki so verjeli dezinformacijski kampanji o “osmih urah vožnje” – in Omanci, ki so celo pot trpeli tišino in dolgčas …
Ena od boljših reči pojanja po Gudžaratu gor in dol z zmaji je to, da se dostikrat znajdemo v res čudnih in/ali res čudovitih krajih, kamor bi nas noge sicer le stežka prinesle. Nekateri kraji so svetovno nori, eden pa še prav posebej izstopa:
Velika bela puščava, Rann of Kutch – oziroma po naše Kaško močvirje.
Kaško močvirje je ogromna slana močvara, ki se, ko monsunske vode izhlapijo, spremeni v slano puščavo. Tanka skorja snežnobele soli – kuhinjske, natrijevega klorida – prekriva glineno, blatno ravnico, ki meri skoraj 26 tisoč kvadratnih kilometrov. Tega se ne da opisati, še fotografirati ne: brezmejen belo-moder prostor, ki te objame in odnese.
Sonce se je pokazalo, drgetanje se je umirilo, temperatura je iz malo nad ničlo začela hitro rasti – in ker smo bili v puščavi, se ni niti slučajno mislila ustaviti. Bil je čas za spuščanje zmajev na neskončni beli planjavi, bil je čas za najboljši zmajski dogodek sploh.
A to je že druga zgodba.
Skratka, Stanisława – v Indije je lahko peklensko vroče, lahko pa je tudi peklensko mraz, v dantejevskem smislu. Zato je odgovor na tvoje vprašanje, če je težko spuščati zmaje v indijski vročini, povsem preprost.
Da.
In ne.
2 thoughts on “Vprašanja in odgovori o zmajih v Indiji – drugi del: vroče in hladno”