Ekipa Zmajskega društva KAP Jasa se je januarja ponovno udeležila velikega mednarodnega zmajskega festivala IKF Gujarat (poglejte si lanske reportaže!), a se tokrat naše dogodivščine niso zaključile tam. Polovica ekipe je po počitku na peščenih plažah Goe šla naprej, v samo srce Karnatake, spuščat zmaje v Belagaviju, Nipaniju in Hubliju. Ker nas dosti ljudi sprašuje, kako je bilo, smo za vse vas pripravili serijo vprašanj in odgovorov o vsem, kar se je zgodilo, se je morda zgodilo, ali pa se sploh ni zgodilo. Za prvi del kliknite semkaj, drugi del je tukaj, tretji pa tukaj. Naj vam tudi četrti tekne!
Draga slovenski zmajarji!
Pripovedujete nam krasne zgodbe o velemestih, o čudnih beznicah, o množicah in samotnih vasicah. Ampak mar ni vse to tudi … nevarno?
V skrbi za vas,
Gdč. A. Doyle, Port Moresby
Draga gdč. Doyle!
Kaj naj rečemo … a je nevarno z zmaji po Indiji? Da – in ne!
(Če seveda odštejemo običajne reči, kot so ureznine, občutljivi želodčki, zviti gležnji, divji promet, zlomljene roke (živjo, Kriti!) in vrhunska zabava)
Naj poskusimo pojasniti …
“Bežimo.”
Bodoči mož Lane Turner, ko smo ga vprašali, kaj pri njih naredijo, kadar jih napade trop psov.
Recimo, tale znak smo srečali na poti med Goo in Karnatako, sredi Zahodnih gatov. Tigri sicer res hodijo tam okoli, vendar je znak namenjen nečemu drugemu: tvoje misli zaposlijo strašni tigri, medtem pa ti opice poberejo vse, od banan in čipsa do telefonov, fotoaparatov in denarnic. Dve vrsti divjega življa sta šli in se organizirali v kriminalno združbo, barabe.
Oni dan smo čemeli na najboljši strehi starega Ahmedabada, ki pokriva dom glavnega tožilca Gujarata, in opazovali ples milijonov bojnih zmajčkov na nebu.
Bil je Uttarayan, eden najbolj veličastnih praznikov, kar jih Indija premore: cel Ahmedabad je bil na strehah in vsi so se borili s patangi, skušaje prerezati nasprotnikom vrvice s svojo ostro manjho. Pogledi, ki na tem planetu resno nimajo para – da se na nebu nad UNESCO svetovno dediščino spreletavajo milijoni zmajev, ni poetično pretiravanje: v tednu pred praznikom se samo v Ahmedabadu proda med 30 in 50 milijonov zmajčkov!
Na tisti strehi smo tako s tožilcem razpravljali o kriminalu.
“S čim pa se največ ukvarjate, proti katerim zločinom se najbolj borite?“
“Proti alkoholu!”
Gudžarat je namreč suha država. Priti do alkohola je strašno težko, že če niste iz Gudžarata, in praktično nemogoče, če tam bivate. Zato si Gudžaratčani izmišljujejo vse mogoče in nemogoče, da bi prelisičili policijo in tožilstvo, in večinoma jim to slabo uspeva. Dobra stran suhosti je v tem, da je običajnih zločinskih aktivnosti, ki jih poganja alkohol – pretepi, prometne nesreče, družinsko nasilje in še hujše reči, ki jih pijani mladi moški vse preradi počno – precej manj kot v drugih zveznih državah Indije. Slaba stran prohibicije pa je v tem, da se represivni organi skoraj ves čas ukvarjajo s tihotapci pijače, pa s tistimi, ki pijejo javno – in tudi s tistimi, ki pijejo doma.
“A veste, kaj je največji problem pitja doma,” je vprašala gospa med natakanjem odličnega indijskega viskija, ki se je po odlični večerji res prilegel.
“Steklenice! Če jih vržemo v smeti, tvegamo, da bo nadebudni mimoidoči poklical policijo! Tako da moramo biti res previdni in se dokazov znebiti na kar najbolj neopazen način …”
O truplih ni nič rekla.
Tujci načeloma lahko pridejo do svoje pijače, a to zahteva denar in čas. Veliko časa. Pa še potem si upravičen do ene steklenice močnega, ali dveh steklenic vina, ali trinajst (ne sprašujte) pločevink piva na teden. Cel proces pa je tako zakompliciran …
Samo do indijske SIM kartice je težje priti – kajne, Kosta in Marcin? 😉
Ampak, moramo bit pošteni … tudi zaradi strogega režima je Gujarat miren in varen. Dekleta pravijo, da jih ni strah ubrati zvečer kak špancir po mestu – nekaj, česar si v določenih delih Indije ne upajo početi niti čez dan.
Organizatorji IKF Gujarat in Belagavi international kite festival so res od sile, kar smo že omenili in še bomo. Ko se je festival v Gujaratu končal, je pol ekipe šlo naprej v Belagavi in po Karnataki, a se je vmes naredila časovna luknja štirih dni.
Organizatorji pa so vedeli, kako utrujeni smo od norenja po Gujaratu, pa so nas gladko poslali na rehabilitacijo – na peščene plaže Indijskega oceana v Goi.
Kar je bilo seveda povsem nad še tako veselimi pričakovanji
Če je bil prvi vtis Goe malce bizaren – tale letališka umetnina je res nekaj posebnega, zapovrh so nam pa še zmaje izgubili (smo jih naslednji dan dobili nazaj) – je bil drugi vtis … No, poglejte sami:
Vendar pazite, Goa pa ni suha država, in naj vas vsa ta čudovitost, pa slamnate strehe, prijazni ljudje, sproščenost, Kingfisherji, čarobno šumenje oceana ne zavede. Nas je – pa smo se hitro srečali s kriminalom.
“Kaj dobiš, če pripelješ par zmajarjev na plažo?”
“Zmajski festival!”
Neskončne plaže Calanguteja so kot bi jih vzel naravnost iz zmajarjevih sanj. Topel pesek se razteza v dalj in močan veter mrši lase – premočan za prestrašene plavalce (ničkolikokrat je vihrala rdeča zastava), idealen za pogumne zmajarje.
Tako ni bilo nič čudnega, ko sta se Cisca in Peter pojavila na zajtrku v našem Maggie’s Resort otovorjena z vrečami, polnimi zmajev.
“Piha!”
Še Kosta je komaj dahnil, da je v paradižu, ko je že tekel za Varunom proti plaži, njegovi športni in akrobatski zmaji pa so bingljali vsenaokrog.
Nam, ki spuščamo velike zmaje na eni vrvici, se seveda ni nikamor mudilo. Po še enem čaju smo se z vsemi vrečami počasi sprehodili do morja, našli najboljši bife na plaži (ki je bil, kako hecno, prvi, ki smo ga srečali), ugledali par čolnov na suhem (Sveti Pedro, Sveti Anton, in Melite kraljica Fernandes – Goa je bila portugalska kolonija, kar se še danes pozna), idealnih za zmaje privezat, in nemudoma navdušili tako turiste kot lokalce.
Spektakel na nebu je trajal do zgodnjega popoldneva, potem pa se je Aji javil, da bo čuval zmaje – mi pa smo si lahko privoščili zasluženo pivo.
Zasluženo pivo. Brihten možak, Neville Proenca, lastnik restavracije Pousada by the Beach, je videl, kako zmaji letijo in kako si vsi turisti lomijo vratove, ko jih skušajo fotografirati. Takoj je prepoznal magnet za množico: po uri buljenja v nebo bodo postali lačni in žejni, njegova restavracija pa je ravno tam. Pa nas je povabil na Kingfisherja ali dva!
(Okej, še en razlog je imel Neville, da nas je častil: zmaji so mu bili res všeč!)
Vrnili smo se na plažo in ujeli Ajija v razgreti razpravi z jeznim domačinom. Ker so Goanci načeloma sproščeni, prijazni in lahkotni, je bil ta zaplet nadvse nepričakovan. Kaj pa se je zgodilo?
Izkazalo se je, da smo delali kriminal.
Zmaje smo na čolne privezali, ne da bi koga vprašali za dovoljenje, in s tem naklepno ogrožali dobrobit omenjenih čolnov. Naša obramba, češ da nismo vedeli, da je prepovedani privezati zmaja za čoln, je bila tako zavržena, saj ignorantia iuris nocet – poleg tega pa naša nevednost ne more biti izgovor, ker smo nalašč in nepremišljeno ogrožali premoženje in se s tem načrtno izogibali predhodni seznanitvi s pravili.
Razsodba: krivi.
Odvezali in pospravili smo zmaje, zahtevek za denarno nadomestilo pa zavrnili. Beach bar time, Kingfisher time!
Ena od redkih (in roko na srce, najbrž edina) pozitivna ostalina Britanskega imperija je ta, da v vsak državi, ki so ji Britanci uredili Dan neodvisnosti, najdemo čisto dobro, nepretenciozno, lokalno svetlo pivo. Indija ima Kingfisherja.
Težav s Kingfisherjem pa je v tem, da je to pivo, ki ne mara biti samo – pa kar naprej teži, da hočega še enega za družbo. Težava z bifeji na kalanguški plaži je v tem, da odideš iz enega in se promptno znajdeš v drugem, ker je cela plaža v resnici en sam res dolg bife.
Tako smo bežali pred bifeji in Kingfisherji (in bolj mornarskimi pijačami, kot je rum), pa nas je ujela noč.
In takrat smo srečali pse Calanguteja.
Kot je strašna Pinki.
Strašna, ker ni nikoli imela dovolj čohanja …
Pinki in noč in mrmranje oceana so nas zazibali v lažen občutek varnosti … Bila je ena tistih čudovitih noči, ki kar traja in traja (še natakarji so šli domov), nas pa so zapustili ostri instinkti – in Gregor je postal žrtev zločina.
Noč je bila globoka, luna visoko, zvezde so se bleščale (še prepričevali smo se, da so one tam nizko nad obzorjem Južni križ) in Indijski ocean je zapeljivo šumel.
Kljub vsem alarmnim zvoncem je Gregorja premamila pesem siren: vstal je, se sprehodil do oceana … in vanj.
In ocean mu je ukradel nove natikače!
Naslednji dan je se je okoreli zločinec gledako pretvarjal, da se ni nič zgodilo …
Ko smo se soočili z njim, je ocean, ta baraba, vse zanikal in se nam smejal v obraz.
Na policiji je bilo še slabše.
“Kaj bi radi prijavili?”
“Rop! Oropali so me! Zahrbtno in nasilno!”
“Aha … in oropal naj bi vas, eee, Indijski ocean?”
“Tako je! Glejte ga, tam je! Aretirajte ga, nemudoma ga aretirajte!”
“Gospod, dvomim, da namerava pobegniti.”
“Tožil bom! Za natikače, za škodo na mojih nogah in na mojem ponosu! To ne bo kar šlo mimo. Aretirajte mokro barabo!”
“Gospod – prosim, ne kričat, gospod.”
“K šefu bom šel. Šefa pokličite!”
Šefu policije ni moglo biti bolj vseeno:
“Pravite, da vas je oropal Indijski ocean?”
“Tako je.”
“Ampak gospod, to ni Indijski ocean, to je Arabski zaliv – Arabski zaliv pa nima nič z Indijo. Nismo pristojni, primer zaprt. Tožniku se svetuje, naj tožbo vloži na sodišču, ki ima jurisdikcijo nad Arabskim zalivom.”
Primer je zdaj poniknil v hodnikih sodišča Združenih narodov. Arabske države prav tako odklanjajo pristojnost in trdijo, da Arabski zaliv sega le do polotoka Kathiawar v Gudžaratu. Kopja strokovnjakov za pomorsko pravo in odvetnikov, specializirani za law of the high seas, se lomijo.
Natikači so še vedno pogrešani.
Zločinec se še vedno reži.
Žrtev je še vedno besna.
Torej, gdč. Doyle – je spuščanje zmajev v Indiji nevarno? Da.
In ne.
Je pa treba priznati, da so Indijci pravi tatovi. Jamshed in Turnerji, pa Uttej, Soummya in Prisha, pa Varun z družino in Hardik z družino, pa Shahir in Ali, Bhaban, Kabir in Jass, Sankhet in Mahipal, Mahesh in Lakesh in Rajesh in Nitesh in Dharmesh in Sandesh in Dipen in Kiriti in vsi ostali čudoviti ljudje –
– srce ti bodo ukradli, samo da stran pogledaš.
Kot so ga nam …
Zato pa se vsako leto vračamo! 🙂
1 thought on “Vprašanja in odgovori o zmajih v Indiji – četrti del: o nevarnostih”