Tale fotka, posneta s kamero, pripeto na vrvico zmaja, ni nič posebnega. Ni spektakularna, ne razkriva nič zanimivega (okej, to ja, ampak smo ta kos Krajinskega parka Ljubljansko barje posneli že tolikokrat, da nam take fotke iz ušes gledajo), nobene zgodbe ni zadaj … Niti višina ni prav nič izjemna. Skratka, povsem navadna zmajska fotka.
Razen tega, da je v bistvu sploh ne bi smelo biti.
Dostikrat smo na silo vlekli zmaje, celo (to je starim zmajarjem težko priznati) tekli z njimi, da bi jih spravili v zračni tok, za katerega se je zdelo, da veje nekaj deset metrov nad tlemi, kjer so travne bilke stale povsem pri miru. Glej, list na vrhu drevesa se je premaknil! Hitro, hitro … pa smo vlekli in tekli.
Mogoče nam je enkrat uspelo. Če sploh.
Dovolj velik zmaj lahko leti v šibkem vetru, lahni sapici. Vzgon je sorazmeren s površino, več je pač več. A za nas zmajske fotografe to, da zmaj leti, ni dovolj: s seboj mora v nebo ponesti še fotoaparat in sistem pritrditve le-njega na vrvico.
Mojstri zmajske fotografije sami delajo te sisteme, picavete, iščoč zmuzljivo ravnovesje med lahkostjo (vsakih 200 gramov zahteva kilometer na uro več vetra) in dovoljšnjo težo, da zaduši nihanje v vetru.
Dvometrski rokkaku zmaj se brez težav dvigne v štirih kilometrih na uro. Da bi dvignil še fotoaparat, potrebuje vsaj dva kilometra na uro več. Tam pri sedmih kilometrih na uro smo sicer večkrat uspeli fotografirati, a je v takih sapicah KAP precej naporno in živčno početje.
Ko smo oni dan šrišli na Barje praznovat Janezov rojstni dan, se niti ena bilka ni niti malo premikala. Nič na uro.
Nobenega smila ni bilo iz vreč vleči rokkakuje in delte in paraslede in kar je še zmajev. Prestari smo za tekanja po mokrotnih travnikih, bil je lep sonček, pivo je bilo mrzlo – krasen dan, tudi brez spuščanja.
A je Janez imel še eno reč v vreči.
Ko smo začenjali z zmajsko fotografijo, smo si najprej pogledali, kakšne zmaje uporabljajo mojstri. Večina njih leti z rokkakuji in deltami, pa kakšen parafoil ali flowform se najde, tu in tam še kakšen škatlast, 3D zmaj. Eden od mojstrov pa je svojo kamero v zrak spuščal s čudno ptico, veliko in že na pogled zakomplicirano, polno palic in vrvic in napenjalk in kdove česa še.
István je letel z doperom.
Dopero – a “DOuble PEarson Roller” – je zadnja inštanca v seriji zmajev, ki se začne pri Roloplanu neške tovarne igrač Stieff. Pearson je njihov dizajn izpopolnil in poenostavil in napravil rollerja, Ralf Beutnagel pa je dva Pearson rollerja združil v enega in izumil dopera. Dopero je izjemno stsbilen zmaj, ki zna leteti v res švohotnem vetru.
Je pa dopero zakompliciran do amena. Težko ga je izdelati, traja, da se ga sestavi, previdno ga treba razstaviti … Pa je Janez za prvega fotografskega zmaja raje izbral rokkakuja.
Nas je pa še vedno grizlo, zakaj István kljub vsem komplikacijam uporablja dopera. Kaj on ve, česar drugi ne? Pa je Janez za vsak slučaj napravil maxi dopera, tri metre in pol široko in dva metra visoko pošast. Skoraj nikoli ni letel – preveč je zakompliciran – nikoli ni nosil fotoaparata.
Do onega dne, ko se niti ena bilka ni niti malo premikala, suho listje miinule jeseni pa je vztrajno molčalo.
“Dajmo ga sestavit, pa bomo videli.”
Niti sapice ni bilo.
Nič.
Lahko si prižgal cigareto z eno roko. Dim, ta zvesti pokazatelj smeri in moči vetra, je šel naravnost navzgor.
“Dajmo poskusit.”
Vera, kot je maxi doperu ime, je velika reč. Veliko zraka izpodrine, pa reagira počasi in je na poteg težka. Ko je Janez potegnil, se je veličastno dvignila v nebo – a to naredi vsak zmaj, ko ga vlečeš.
Trik je v tem, da zmaj ostane tam zgoraj.
In naenkrat se je tam zgoraj Vera zapletla v zrak, ki se je premikal – težko bu temu rekli veter – in vrvica se je napela.
“Dajmo fotoaparat gor!”
Od tega, da nima smisla vleči zmajev iz vreč, do zmajskega fotografiranja, smo prišli v nekaj minutah. To naredi maxi dopero!
Zdaj smo razumeli Istvána: dopero se lepo pustiti zvleči čez plast turbulenc (ali brezvetrja) pri tleh do bolj mirnega (in premikajočega se) zraka tam zgoraj. Kar je še posebej koristno, kadar se leti na čudnih krajih, kjer je polno dreves ali stavb ali hribov, ki motijo polet.
Prizor je bil vseeno nenavaden. Nič vetra, Vera pa v zraku s fotoaparatom.
Že res, da je bil polet nervozen, kamera je večkrat prišla zelo blizu trdnim tlem, a v splošnem smo imeli prav simpatično zmajsko fotografiranje.
Še posebej, ker ga glede na vetrovne razmere sploh ne bi smelo biti.
Vera je bila povsem po nemarnem zapostavljena.
Te napake ne bomo ponovili!
Zmajske fotke narejene z Insta360 na maxi doperu Vera, ki jo je izdelal by Janez Vizjak of Dr.Agon kites.