Naše zmajsko društvo je zdaj staro – kaj, skoraj šest let? Bili smo že na marsikaterem zmajskem festivalu, celo organizirali enega … videli smo svoj delež zračnih spektaklov. Ampak česa takega pa še ne – niti predstavljali si nismo znali, da je mogoče.
Mojster zmajar Filippo Gallina je s svojo ekipo organiziral in izvedel povsem neverjeten zmajski festival. Z 250 zmajarji iz celega sveta, od Tajske in Dubaja, od Nemčije do Malte, do Nizozemske in Avstrije, pa še mi zapovrh, je po desni prehitel vse festivale, še posebej italijanske, in na kilometru in pol plaže Lido di Jesolo pri Benetkah priredil spektakel, ki mu ni para.
Ampak začnimo na začetku. Na začetku je bila vremenska napoved in bili so davki. Napoved je bila grozna kot vedno, ko se bliža festival: če bo veter, bo dež; če ne bo dežja, ne bo vetra.
Ob devetih zjutraj 31. marca smo bili že na kavi pred odhodom, ko je Janez mimogrede omenil davčno poročilo. Kakšno davčno poročilo? Oddali smo letno poročilo, kot ga mora vsako društvo, pa bilanco in vse ostalo. A je na FURS tudi treba kaj poslati?
Seveda je. Do 31. marca. Pa smo leteli oddajati davčno poročilo, upajoč, da se bo v tem času vsaj vremenska napoved izkazala za napačno. Lažeš kot vremenar, pravijo. In se je: ko smo v petek popoldne prispeli v Jesolo, o dežju ni bilo ne duha ne sluha, veter pa je veselo vel okoli ušes.
Spuščanje zmajev je tudi v oblačnem vremenu fantastično – ampak fotke v difuzni svetlobi pa niso najboljše. Tako vam kljub fantastičnemu letenju na jesolski plaži težko pokažemo vse nore barve in še bolj nore oblike letečih pošasti.
Po krasnem (in dolgem) večeru s prijatelji iz vsega sveta – neskončno razpravljanje o tem, ali so boljši zmaji z ogrodjem ali brez, kreganje glede vprašanja, ali so laundry zmaji sploh zmaji, primerjanje šivalnih tehnik, načinov pripenjanja, pripovedovanje bolj ali manj verjetnih zmajskih zgodbic ob uničevanju našega največjega sovražnika – je prišla sobota in takoj k vragu poslala še zadnje ostanke vremenarske kredibilnosti.
Sonce in veter. Plaža je hlepela po zmajih – in zmaji so prišli.
Sobotno jutro je bilo noro. Pomlad v svoji najlepši obleki: nebo brez oblačka, ostro i toplo prvoaprilsko sonce …
Sprva je bil veter še nerazpoložen, mahal je sem in tja in se ni hotel ustaliti, mi pa smo čakali, da sonce ogreje plažo in da začne vleči pravi mojster jadranskih vetrov, anabatski maestral. Medtem so vsenaokrog vzniknili vetrni vrtički, zaplapolale so zastave, rokkakuji so se dvignili in skupaj z zmajskimi vlakci iskali stabilnejši vlek malce višje …
Sonce je opravilo svoje, veter se je obrnil in okrepil …
… in vedno več letečih skulptur se je pognalo v zrak.
Potem pa so na svoj račun prišle velikanske pošasti ….
… In bilo je spektakularno …
… in potem noro …
… in potem popolnoma neverjetno.
Te zadnje fotografije vam nismo še hoteli pokazati – posneta je bila s fotoaparatom, ki ga je v nebo ponesel zmaj, in spada v naslednji članek, o zmajski fotografiji nad Jesolom – ampak kaj, ko tako lepo pokaže, kako ogromen je bil festival. Več kot kilometer in pol plaže Lido di Jesolo, lično zamejen in razdeljen na prostor za velikanske 3D zmaje, pa za akrobatske zmaje na dveh in štirih vrvicah, pa na single linerje, vetrne vrtove in vse ostalo. Vrhunska organizacija in modro načrtovanje – chapeau, Filippo!
Na čudovitem nebu Jesola je bila gneča – in gneča je bila tudi na tleh. Prek 100.000 obiskovalcev si je v treh dneh festivala prišlo lomit vratove in buljit v pisano nebo. Izjemen dosežek organizatorjev in še en dokaz, da zmajski festival pritegne množice. Donatorji, sponzorji, turistične in lokalne organizacije – razmislite o tem!
Na tako polnem nebu hitro pride do zapletov: različni zmaji se vsak po svoje lotijo vetra, vrvice se dotaknejo, prekrižajo – in zmešajo. Objeti zmaji v spiralah padajo na tla, zmajarji pa se režijo. Odpletanje vrvic je skoraj tako zen kot samo spuščanje zmajev in odličen izgovor za krajši oddih …
Večina naših zmajev je narejenih na roke, z navdihom in trdim delom našega uglednega člana, dolgoletnega predsednika, mojstra zmajarja Janeza z zavoda Dr.Agon. Četudi se največji, 23 metrov dolg Proteus anguinus, leteča človeška ribica, ne more meriti z velikanskimi hobotnicami, sinjimi kiti (narejenimi v merilu 1:1), mantami in ostalimi pošastmi, pa je skupaj z ostalimi zmaji in s prijatelji iz Belgije, Avstrije, Italije in Malte na našem koščku plaže naredil odličen zračni spektakel.
Čudovit zmajski dan se je končal veličastno. Ne vemo, kako in s čim je Filippo podkupil bogove, ampak veter je bil tako kooperativen, da smo izvedli nočno letenje! Žal pa so naše kamere prestare, da bi lahko ujele ta spettacolo aereo notturno …
Da festival uspe, je treba samo par ur vetra. Ker je sobota bila tako hudo nora, nas nedelja ni skrbela – malo več oblakov, malo manj vetra, pa kaj: bomo pa počivali, razkazovali zmaje, razpravljali o tem in onem in opazovali mojstre zmajarje pri delu.
Še mega Caly nam je uspelo spraviti v zrak!
Potem pa je odbila ura …
… In s težkim srcem smo spustili zmaje in se vrnili domov.
Na poti nazaj nas je pozdravila mavrica – in nas spomnila, kako srečni smo lahko, ker smo bili del neverjetnega Jesolo Beach & Kite festivala!
Hvala vsem prijateljem: Suzanni in Sandru, Ini in Hermanu, Karin in Rogerju, Danielli in Gerhardu, Robertu, Betty in Thomasu, Denisu, Farhanu, Arjanu, Medvedu, Edyju, Giancarlu, Liani, Andrei, Enzu, Peckieju, Franci, Erio, Rolfu in ostalim za čudovite tri dni, polne vetra, sonca, zabave in veselja.
In seveda – hvala, Filippo. Bilo nam je v čast in veselje leteti s tabo na tvojem povsem norem, izjemnem festivalu. Se vidimo prihodnje leto!
1 thought on “Veličastno nebo nad Jesolom”