Veličastna Margie v veličastnem jezeru

Presihajoče Cerkniško jezero je … no, veličastno. Samo poglejte:

Nad tem čudom narave smo leteli že nekajkrat, pa je vsakič drugačno – in vsakič čudovito. Od pozne pomladi, ko se jezero umakne in rastlinice besno rastejo, da prekrijejo celo polje z v oči bodečim zelenilom, do visokega poletja, ko je vse suho in rjavo in groteskna usta ponorov vpijejo v nebo, do pozne jeseni, ko je jezero polno in ga čarovniška Slivnica uporablja za ogledalo.

In zdaj, ko je zima.

Cerkniško je polno do roba in čez, okoliške gore se bleščijo v sladkornem poprhu. Veličastno modro nebo pase bele ovčice oblakov, smreke po strminah so skoraj črne, zelenomodra voda skriva vijuge potokov, odeja snega pokriva speča polja …

Lahko bi napolnili stotine strani s skrivnostmi Cerkniškega, tega največjega presihajočega jezera v Evropi. Lahko bi govorili o njegovih vodah, ki pridejo iz Prezida, iz Babnega Polja, iz Loža, izpod Javornikov, iz Križne jame, s Slivnice in Blok, in spet izginejo pod zemljo, proti Rakovem Škocjanu, Planini, Barju … Lahko bi pisali o neizmerno bogatem živalstvu, o ribah, rakih in pticah, o risih, volkovih in medvedih … o nenavadnem in redkem rastlinju, ki je prilagojeno nenehno in nepredvidljivo nihajočem jezeru …

Ali pa bi vam samo kazali zmajske fotografije, eno lepšo od druge.

Ampak ne bomo, ker smo našli eno skrajno zanimivo zgodbo tam, kjer je nismo ravno pričakovali. Cerkniško jezero leži v središču Notranjskega regijskega parka, sodelavci in znanstveniki parka pa so njegovo obrobje opremili s celim kupom tematskih poti, z opazovalnicami ptic, izobraževalnimi paviljoni, z infotočkami, kažipoti in zemljevidi – vse prikupno zlito z edinstveno naravo.

Ena teh opazovalnic stoji v skrajnem jugovzhodnem kotu jezera, pri mostu čez Jezerski Obrh, kjer je nekoč stal mlin – opazovalnici se reče Malnšče v spomin nanj. Veter je te sončne decembrske nedelje tako pihal, da je bil prostorček pri opazovalnici idealen za spuščanje zmajev nad jezero, pa smo si jo malce podrobneje ogledali.

Lična hiška je opremljena s plakati, ki predstavljajo redke in zanimive ptice, med njimi pa ena še posebej izstopa. Iz aluminija in jekla je ta ptič, svoje poslednje počivališče pa je našel prav v Cerkniškem jezeru.

Dan pred Veliko nočjo, 31. marca 1945. Cerkničani in vaščani okoli jezera so bili že navajeni na hrum jeklenih ptic, ki so na poti iz svojih baz v Italiji praktično vsak dan leteli na drzne misije nad okupirano Evropo. Čisto blizu Cerkniškega polja, v Nadlesku pri Ložu, je bilo zgrajeno celo partizansko letališče, kjer so pristajala tovorna letala, prinašala opremo in orožje, odnašala ranjence in rešene zavezniške letalce. Ko se je skupina bombnikov tega marčnega dne vračala iz bombardiranja ranžirne postaje pri Beljaku, se je le redko oko ozrlo za njimi.

A ena jeklenih ptic nad jezerom je bila smrtno ranjena.

Povsem v plamenih in tulečih motorjev je zavila iznad Javornikov in letela proti gladini … Pojavilo se je padalo, pa še eno in še eno … šest belih kupol je veter nosil proti gozdovom. Zadnji letalec je odskočil pozno, skoraj prepozno – padalo se je odprlo, letalo pa je treščilo v jezero, eksplodiralo in izginilo v temnih vodah.

“Ste mokri,” je stari Lekšan, ki je prvi pritekel na kraj, vprašal moža, ki se je kobacal iz jezera.
“Niti ne,” mu je odvrnil letalec in si odpenjal nepremočljivi kombinezon.

Padla ptica je bil Consolidated B-24 Liberator, štirimotorni bombnik, ki so mu dali ime Margie the Magnificent, veličastna Margie. Pretresen in mokeri a nepoškodovan letalec je bil narednik Robert E. Shelton, strelec na Margie. Oba sta bila del 783. eskadrilje 365. bombne skupine 55. bombnega krila 15. letalske armade, stacionirane v bazi Pantanella.

Dobri ljudje so poskrbeli za letalskega narednika, preoblekli so ga, ga najedli in pospremili do partizanov. Čez par dni so bili on in njegovi kolegi evakuirani v Bari. Iz padalske svile so mati Lekšanova sešili birmanski oblekici za Miro in Zaliko.

Veličastna Margie pa je, razpadla na kose in pozabljena, izginila v Cerkniškem jezeru.

No, dokler ni Milan Meden slišal zgodbo o Liberatorju v jezeru. Zbiral je zgodbe, jih urejal, iskal ostanke, priče in fotografije, predvsem pa je skušal odkriti točno mesto padca letala.

Jezero je precej veliko, blatno, močvirno; kje bi tu našli koščke letala, ki je padlo vanj pred šestimi desetletji, eksplodiralo in se razsulo? Pa je veličasten trud Milana Medena, domačinov in sotrudnikov neznatnim možnostim navkljub le obrodil sad: leta 2003 so našli ostanke Veličastne Margie praktično sredi jezera, na ledini, ki ji pravijo Jepava. Še enega od orjaških propelerjev so uspeli ugrabiti jezeru!

Sedem pogumnih letalcev je preživelo padec bombnika, vsi so se srečno vrnili. Veličastna Margie pa morda res ni priletela nazaj v bazo, je pa zato za svoj poslednji dom našla enega lepših koškov sveta – presihajoče Cerkniško jezero.

In naši zmaji so poleteli v čast letalcem – in v čast Margie, resnične kraljice neba.

Celo zgodbo o iskanju padlega letala najdete tukaj. Milan Meden je opravil res orjaško delo, napeto pričevanje pa se bere kot prava kriminalka. Naj se tako njemu kot sotrudnikom iz srca zahvalimo, da je rešil strašno zanimivo uganko Cerkniškega jezera in spisal zgodbo o Veličastni Margie, bombniku, ki je pomagal osvoboditi Evropo.

Zmajske fotografije posnete z Insta360 na Cindy delti in z Nikonom P330 na Originalnem Modrem rokkakuju; oba zmaja je izdelal mojster Janez Vizjak, Dr.Agon kites.