Tole prekrasno zmajsko fotografiranje se je začelo … slabo.
Nekdo je narobe pripel zmaja na vrvico – najbolj trivialen vozel, kar jih je – pa se je zmaj snel, odletel svoboden v nebo … in prav po ikarjevsko strmoglavil v modro morje.
Ta nekdo je potem moral zavihati hlače in že drugič letos stopiti v morje; Originalni Modri rokkaku je bil premočen, a povsem nepoškodovan, pa je takoj zatem ponovno poletel.
Poletel nad enim najbolj slikovitih krajev, kar se jih najde na Jadranu, nad otokom v morju zgodovine: ostalinami Siparja.
Sipar laži na skrajnem zahodnem koncu polotoka, ki mu rečejo tudi Kaštel. Ta polotok – sipina, če smo iskreni – se steza v morje med Zambratijo in Katorom; kakih dvesto petdeset metrov je dolg in na najširšem delu, kjer so ostaline, slabih petdeset. Ko se dvigne plima, Sipar postane otok.
Kar je povsem skladno z njegovo nravjo: zgodovina Siparja se, luknjasta in nejasna, začne z otokom.
Tabula Peutingeriana je pergamentni zemljevid iz 12. stoletja; kopija kopije itinerarja javnih cest starega Rima iz 4. stoletja, ki je bila sama kopija kopije originala Marcusa Vispaniusa Agrippe, zvestega generala cesarja Avgusta. Zemljevid je za Tabulo sicer pretežka beseda – je ena starejših shem poti, mreža poštnih linij, karta metroja.
Tabula je komajda zemljevid, zato je res ne gre zamenjevati z ozemljem. Že na majhnem izseku zgoraj napake skačejo v oči: Parentio je tam, kjer bi sicer moral biti Tergeste, Pola je na Parentijevem mestu in tako naprej – a je Silvo točno tam, kjer je danes Savudrija s svojim svetilnikom, pred njo pa sredi morja otok: Insula Sepomaia.
Sipar.
Sepomaja – Sipparis, Sipar – je zadnje čase otok le ob posebnih priložnostih S kopnim ga veže peščena sipina, prepuščena nemilosti valov in bseu juga. Tudi sam Sipar izginja: valovi mu spodjedajo noge, veter mu briše spomine.
A z višine zmaj vidi vse.
Zgodba belega mesta, ki ga včasih nežno, včasih nasilno objema modro Jadransko morje, se začne vsaj dve tisočletji nazaj. Vsaj dve; pri Zambratiji je neolitsko najdišče, na gričkih v notranjosti so naselja bronaste in železne dobe – morda je morje prva poglavja zgodbe o Siparju že odneslo.
Kakorkoli že, leta 177 pred našim štetjem je Rimska republika dokončno zatrla Histre, ki so one dni tod okrog živeli, in kolonizirala Istro, plodni polotok blage klime in bogatih voda.
Rimljani so si zgradili mesta, municipia, vicos in villae vsepovsod po Istri; nekatera na mestu starejših naselij, nekatera povsem na novo. Aegida / Capris (Koper), Pyrrhanum (Piran), Haliaetum (Izola), Silbio / Silvo (Savudrija), Humago (Umag), Parentium (Poreč) in tako naprej … in med njimi naselje na otoku: Insula Sepomaia.
Insula, otok, je bilo tedaj dosti več, kot ga danes gleda iz morja. Gladina se je od časov starega Rima dvignila za meter in pol in erozije ne more nihče ustaviti …
Ko so se Rimljani sredi vojn s Histri iskali mesto za logistični center novih ofenziv in konsolidacije zavojevanj, strateško postavljenega Siparja niso spregledali. Enkrat v zgodnjem prvem stoletju pred našim štetjem je se Sipar prvič rodil – kot resna vojaška baza.
Prva inkarnacija Siparja se je končala z državljanskimi vojnami ob koncu Republike, ko sta se Oktavijan in Mark Antonij najprej stepla z Brutom in Kasko in ostalimi morilci Cezarja, potem pa še med sabo. Oktavijan je zmagal in postal Avgust, začela se je doba rimskega cesarstva.
Vojaška baza na Siparju je bila med vojnami najverjetneje porušena, a ko je izbruhnil Pax Romana, je na temeljih otoškega tabora zraslo civilno naselje – bolj ribiška vas s pristaniščem kot municipium ali colonia – in mu rekli Insula Sepomaia. Naselje, ki bo trajalo dlje kot zahodi del cesarstva.
Poleg ribarjenja, trgovanja in zaračunavanja pristaniških pristojbin je Sepomajcem bilo v veselje in bogatenje početi tudi nekaj še bolj lukrativnega.
Nabirali in molzli so – polže.
V vodah okoli istre živi hecen polž, katere hišice poznamo praktično vsi, ki smo se kot otroci potapljali za zakladi morja: bodičasti volek, Bolinus brandaris, ki so mu Rimljani rekli murex.
Bodičasti volek je polž, pa seveda izloča ogabno sluz; uporablja jo za omrtvičenje plena in za borbo s plenilci. Če voleka dražiš, se bo sluzil na polno, Feničani pa so že pred tisočletji odkrili, da se ta sprva prozorna sluz na zraku spremeni v bleščečo in nadvse obstojno barvo za tkanine.
Feničani so začeli zbirati polže, jih vznemirjati in dražiti: voleki so se penili, Feničani pa so jim jemali sluz in iz nje pripravljali barvo.
No, ni šlo čisto tako preprosto: polž je majhen, sluzi je malo; kot je omenil raziskovalec antičnih tekstilij: “iz dvanajst tisoč volekov dobimo le gram in pol barvila, komaj dovolj za ozaljšanje robov ene toge.” Po drugi strani pa je one dni bila polžja barva vredna svoje teže v zlatu in več.
Ker gre za cesarski škrlat.
Na Siparju so arheologi odkrili dva bazenčka za voleke; tam so jih Sepomajčani zbirali, da so bili svei, jim jemali sluz in iz nje pridelovali cesarski škrlat. Plinij starejši pravi, da so sluzi najprej dodali sol in jo pustili tri dni stati, potem pa so jo zavreli v loncih in kuhali do onemoglosti.
Volekova barva je bila tako peklensko draga, nošnja škrlata pa tako vpadljiv statusni simbol, da so še Rimljani imeli dovolj bahanja in zapravljanja, pa so sprejeli posebne zakone proti razkošju. V Rimu je bilo tako zavijati se v škrlatno togo strogo prepovedano vsem, razen enemu:
cezarju.
Od zgodnjega prvega stoletja pred našim štetjem pa tja do konca drugega stoletja po našem štetju je Insuli Sepomaii šlo odlično. Strateška pozicija na poti iz istrskih kolonij pri Puli in Poreču proti Trstu in Akvileji je omogočala živahno trgovino, voleki so prinašali zlato, morje je bilo polno rib, na celini pa je raslo vse, kar si Rimljan poželi. Iz te skoraj zlate dobe Siparja so nam ostali temelji horreuma, velikega trgovskega skladišča ob pristanišču, ki priča o bogatem in srečnem življenju na otoku.
Potem pa so v cesarstvo vdrli Markomani.
Markomanska plemenska zveza je prečila Donavo nekje okoli leta 170. Plenili so po Panoniji in Noriku, oblegali Akvilejo in divjali po Istri. Sepomajci so enostavno zbežali pred barbarskimi hordami in pustili otok na nemilost osvajalcem. Legije so v parih letih sicer Markomane pregnale, a se na Sipar nihče ni vrnil – skoraj štiri stoletja je bil otok zapuščen.
Ko se je Sipar rodil tretjič, je bil precej drugačen.
Zdaj smo v pozni antiki. Rima že dolgo ni več, barbari so ga zasedli in praktično uničili, Zahodno rimsko cesarstvo se je sesulo. Kjer se je nekoč bleščal imperij zdaj vladajo Vizigoti, Ostrogoti, Vandali, Franki Svebi, Alemani in podobni.
A v Bizancu sedi zelo ambiciozen in precej sposoben cesar Vzhodnega Rima, Justinijan, ki si nadvse želi napraviti Rim spet velik.
Leta 535 Justinijan pošlje Belisaria, ki je ravno v severni Afriki premagal Vandale, osvojiti Italijo z juga, Mundusa pa iz Bizanca čez Balkan vdreti na sever in tako ponovno sestaviti imperij. Generala sta izvojevala nekaj zmag in nekaj porazov (Mundus je padel pri Splitu), ampak v splošnem je bila operacija uspešna in tam proti koncu 6. stoletja je Bizanc imel pod svojo oblastjo večino Italije in praktično cel balkanski polotok, vključno z Istro.
Tako kot Rimljani pol tisočletja nazaj tudi Bizantinci niso spregledali Siparjeve strateške pozicije na severozahodnem robu Istre, pa se je Sipar še enkrat rodil.
Novo naselje so zgradili praktično na temeljih prejšnjega – a z enim pomembnim dodatkom. Med otokom in najbližjo obalo na celini je nastal ozek jezik, sipina; na njenem koncu so postavili trdnjavo, sipino pa utrdili in jo (najverjetneje) potegnili do celine. Otok je postal polotok, Insula Sepomaia je postala Sipparis.
Bizantinska flota je vladala morjem, zato so edina grožnja Sipparisu predstavljali vdori s kopnega. Siparska trdnjava je bila zasnovana kot velik peterokoten stolp, usmerjen proti celini, ki so ga obdajali mogočni zidovi in nasipi.
Za njimi je poznoantični Sipparis rasel in bogatel.
Resno bogatel. Med šestim in sedmim stoletjem je Sipparis doživljal svojo zlato dobo. Iz teh časov so najlepše in najbolj fine arheološke najdbe: umetelna keramika, steklene čaše, ogrlice in broške; blago je prihajalo od vsepovsod, trgovske poti so šle od Španije do Bližnjega vzhoda, od severa Evrope do obal Cirenajke. Sipparis je bil bogat in srečen kraj.
A zlata doba ni trajala. Proti koncu sedmega stoletja je nekdo Sipparis razrušil in požgal – tanka plast pepela prekriva ostaline iz tistih dni – a žal ne vemo točno, kdo. So bili dolgobradi Langobardi? Morda Avari in Slovani? Ni jasno, vemo le to, da je bil Sipar na prehodu iz sedmega v osmo stoletje povsem uničen.
Uničeno je bilo mesto, duh Sipparčanov pa ne. Še enkrat so se vrnili na Sipar, še enkrat so postavili hiše in skladišča, obnovili so trdnjavo in se pogumno spoprijeli s čudaštvi osmega in devetega stoletja.
A ni šlo. Prejšnje slave Sipparis ni zmogel doseči; mesto je bolj životarilo, najdbe, datirane v ta čas, niso tako bleščeče, prebivalci so zapuščali polotok. Sipparis se je, smrtno ranjen, komajda vlekel naprej.
Milostni udarec je prišel leta 876. Z morja.
Hrvaški knez Domagoj se je one dni resno vpletal v geopolitično klobko Jadrana. Potegniti jasno nit iz nje je še danes komajda mogoče; Domagoja je papež hujskal proti Bizancu, Benetke so se teple z njim, ker je podpiral pirate Neretve, skupaj s Franki in Langobardi je oblegal emirat (ja, emirat!) v Bariju in pomagal Dubrovniški republiki odbiti napade Arabcev.
V tek veličastni zmedi je enkrat uspel premagati beneško ladjevje in za hip postati gospodar severnega Jadrana. Pa je šel in razrušil praktično vsa mesta na zahodni obali Istre, od Poreča in Umaga do Savudrije in Pirana.
Uničen je bil tudi Sipparis. Spet – a tokrat za vedno.
Kasneje so Benečani malce obnovili siparsko trdnjavo – castello di Sipar so ji rekli, a je strateški pomen polotoka hitro upadal. Prišli so Habsburžani, Avstro Ogrska, Jugoslavija … stolp pa je zapuščen in pozabljen vse bolj propadal. Med drugo svetovno vojno so mu Nemci s topom kdovezakaj odbili vrh, huda nevihta leta 1966 je odnesla, kar je ostalo.
Sipar je prekrila plima zgodovine.
Potem pa so na Sipar prišli arheologi. Prve raziskave so se začele leta 1963, a jih je ustavila ona strašna nevihta v letu 1966. Kasneje je izkopavanja prevzel Muzej mesta Umag in od tedaj arheologi veselo žličkajo po polotoku.
Toliko zanimivih reči o Siparju so nam odkrili, a nekaj vprašanj ostaja brez odgovora. Zgodba desetih stoletij od cesarskega škrlata do krvavih jader Domagoja še ni napisana do konca.
Kar je ostalo skrivnosti Siparja, jih varuje morje …
Prosojne vode Jadrana so zmaju odprle bežen pogled na morsko dno okoli Siparja, ki je sumljivo poln ravnih črt. Pomoli pristanišča se še kar jasno vidijo, o drugih strukturah, o stavbah in ulicah pod valovi lahko le ugibamo.
Kako velik je bil otok za časa Rimljanov? Je kdo živel na Siparju pred vojnami s Histri? So bili pomoli tudi na kopnem, da so praktično zaprli ves zaliv in varovali Sipar pred besnenjem juga? Je kaj ostalin na kopnem? Kaj je ta čudna pravokotna reč sredi zaliva – temelji svetilnika? Potopljena ladja?
Ne vemo – še ne. Morje je le šepetalo zmaju, govorilo v ugankah, v nedešifriranih znakih.
A brez skrbi, arheologi so na delu. Čas, ko se bo Sipar zleknil v fotelj, si nabasal pipo in nam povedal vse od začetka do konca, se hitro bliža.
Do takrat!
Veliko zahvale smo dolžni Štefanu Mlakarju, Branku Marušiću, Vesni Girardi Jurkić, Idi Kocani Uhač, Brania Milošević Zakić, Robertu Matijašiću, Maji Čuka, Vedranu Bileti, Zoranu Čučkoviću in drugim arheologom in zgodovinarjem, katerih plodove trdega dela smo brezsramno pobasali in jih uporabili v našo in vašo zabavo. Vse napake, spregledi, nerazumevanja in zamešanja v zgodbi so izključno naš problem.
Zmajske fotografije so bile posnete z Insta360 na Rokker zmaju, ki ga je izdelal Sandro Macchi, in z Nikonom P330 na Originalnem modrem rokkakuju, ponosu Janeza Vizjaka in zavoda Dr.Agon kites.
Odličen članek! 🙂
Hvala! 🙂