Proti breznu

Smo vam rekli, da bo tale objava zadnja v seriji o Planinskem polju.

No, pa smo vas nalagali.

Tole je Unica, šesta pojavitev reke sedmih imen, ki tiho teče preko polja. Pa bi znali povedati, v katero smer?

Iz hribov na ravnico, iz gozda prek travnikov, kanje? No, seveda ne.

Unica je kraška reka, kras pa ima svoje fore. Kot ste lahko prebrali, se je Planinsko polje rodilo nekje v srednjem miocenu, ko je počil Idrijski prelom in so se kamnine malce premešale. Hribi in planine in ravniki okoli polja so pretežno iz krednih in jurskih apnencev, dno pa iz triasnega dolomita. Apnenec je za vodo prepusten, zato tam teče le pod površjem, dolomit pa vodo drži – in tako Unica bruhne izpod stene scela formirana, divja in veličastna.

Dno Planinskega polja je ravno, zato Unica po njem vijuga kot zmešana. Ko pa se približa apnencu na severozahodnem koncu polja, se začnejo dogajati čudne reči.

Unica se razcepi – pravijo, da so ji domačini pri tem vsaj malo pomagali – in teče proti apnenčastemu ravniku po dveh krakih. Ko dosežeta rob polja pri Škofjem lomu in Pod stenami, reka gladko izgine v temno, skrivnostno podzemlje Logaškega ravnika. 

A ponori Unice zmorejo popiti le določeno količino vode; ko pride spomladanska odjuga ali silni jesenski nalivi, se pritok poveča nad kritično mejo, Unica pa se razlije po polju.

Domačini seveda ne marajo preveč, da imajo travnike in polja po nekaj mesecev na leto pod vodo. Pa so gledali požiralnike Unice in razmišljali – če bi razširili luknje, bi popili več vode, pa bi bilo manj poplav. Morda se nam jih celo uspe znebiti!

Idejo so resno vzeli melioratorji Avstro-Ogrske, ki so na delo poslali Čeha Viljema Putika, enega očetov moderne speleologije, ki je prvi odkrival, raziskoval in opisoval čudne reči porečja Ljubljanice.

In veliki Putik si je zamislil tole:

Ponore Unice so očistili, razširili, obdali z betonom in prekrili z železnimi grabljami – in čudo, ki naj reši polje poplav, imenovali katavotron. Še danes so tam, skoraj povsem taki, kot jih je Putick načrtoval leta 1889.

In ja, delovalo je, vsaj približno. Kras se ne pusti preveč udomačiti, in večina poskusov “urejanja” in “izboljševanja” se je žalostno končala. A neka korist je le bila; najvišje vode so od tedaj malo nižje, Planinsko polje je manjkrat in za manj časa poplavljeno. Ni pa se polje spremenilo v kmetijski paradiž – travniki so še vedno vlažni, prst je revna, vode je preveč za resno obdelovanje.

A so ljudje taki, da nočejo priznati poraza v boju z Naravo, pa so šli in padli v povsem drug ekstrem. Okej, mogoče nam res ni uspelo odpraviti poplav – kaj pa če jih podaljšamo v nedogled in polje spremenimo v Planinsko jezero!

Pa ne za turizem, za ribiče, za plavanje in čolnarjenje – za elektriko je šlo. So torej hoteli zgraditi hidroelektrarno?

Ne hidro. Jedrsko.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili, da bosta zgradili jedrsko elektrarno. V resnici kar dve, v vsaki republiki po eno – ampak kje?

Za pošteno jedrsko elektrarno je treba imeti pošteno količino vode, ki hladi reaktor. Edina reka v Sloveniji in na Hrvaškem, ki ima dovolj pretoka za kaj takega, pa je Sava (no, mogoče še Drava). Pa so strokovnjaki izbrali par lokacij: Prevlaka naprej od Zagreba, Krško, Zabovci pri Ptuju (ob Dravi) – in Dolsko pri Ljubljani.

Dolsko se je zdela idealna lokacija, le ena težava je motila. Sava je pri Dolskem še mlada reka, vihrava in muhasta. Za dovoljšen in stabilen pretok vode bi potrebovali še en vir.

In evo ideje: zajezimo Unico, naredimo iz Planinskega polja rezervoar, zvrtajmo tunel do Barja, razširimo strugo Ljubljanice – pa bomo imeli dovolj stabilen pretok Save, da lahko pri Dolskem zgradimo jedrsko elektrarno!

Jep, ideja je povsem zmešana. Ne da se zajeziti kraške reke – kot to dobro vedo v Cerknici, ko se jim je sfižil projekt stalne ojezeritve presihajočega jezera – saj bo voda vedno našla pot v luknjičavo apnenčasto podzemlje.  Da o ostalih stroških megalomanskega projekta sploh ne govorimo …

No, jedrsko elektrarno smo potem zgradili v Krškem, ideja ojezeritve Planinskega polja je hvalabogu padla v vodo, in eno najbolj klasičnih kraških polj na planetu je bilo rešeno.  

Danes je Planinsko polje zavarovano območje Natura 2000 in daje zavetje številnim redkim rastlinam in živalim. Je skoraj povsem ohranjeno klasično kraško polje s celim kupom osupljivih kraških pojavov, eden najbolj slikovitih krajev v Sloveniji – in seveda odlično mesto za spuščanje zmajev! 🙂

Vse zmajske fotografije posnete z Nikonom P330 na Cindy delti – razen meandrov Unice (Insta360 na Rokkerju), in slik poplavljenega polja (Nikon P330 na Veliki beli delti).