Janez ie mojster zmajar, ki dela vrhunske zmaje. Dela pa tudi knjige (in skejte in šnops, in kislo zelje in bakala in še cel kup drugih reči, ampak to je zgodba za drugič). Janez ne dela nožev.
Lenart je kovač. Lenart dela nože. Ne dela pa knjig.
Ko je tako Janez želel narediti nož, Lenart pa knjigo, je bilo njuno srečanje prav sanjsko.
Ko smo končali fotkanje Planinskega polja in spili pivo, ki so nam ga tako prijazno dali gasilci, smo se zapeljali v Dolenjo vas pri Cerknici, kjer ima Lenart kovačijo, da se končno srečamo. Pa je bilo vse skupaj resno nad pričakovanji.
Dolenjevaška domačija je vpisana v register kulturne dediščine Slovenije; stari katastri kažejo, da je tu že vsaj od osemnajstega stoletja stala žaga. Velika hiša nosi letnico 1832, arhivi pa povedo, da so jo skupaj z žago leta 1893 kupili bratje Unterweger in jo spremenili v destilarno jelovega olja. Jelovo olje bratov Unterweger je slovelo po celi Avstro-Ogrski in širše, vlaki so s postaje v Rakeku pošiljali v svet na stotine sodov te blagodišeče, zdravilne žavbe.
Po drugi svetovni vojni je bila posest nacionalizirana, destilara eteričnih olj pa je delovala vse do leta 1985.
Čez Cerkniščico, ki je nekoč poganjala žago, stoji cerkev svetega Lovrenca, ki čuva severni rob Cerkniškega jezera. Cerkev iz poznega 16. stoletja je barokizirana, a ima lep poznogotski rebrast obok v prezbiteriju. Okoli Lovrenca je polkrožen zid – morda so jo uporabljali kot utrjen tabor za časa turških vpadov.
Domačija je nekako pristala v rokah rodbine Perko. Lojze Perko, znameniti slikar, ki smo ga omenili v zgodbi o bombniku, ki je padel v Cerkniško jezero, je Lenartov ded. Dandanašnji gre Lenart lepo po stopinjah dedove slave.
Lenart Perko se je izučil za kamnoseka, a se je zaljubil v kovaštvo, ko je odkril, da s lahko boljša orodja izdela kar sam. Po zapleteni in vijugavi poti je prišel do tega, da je pred desetimi leti odprl svojo kovačijo Emberborn. Kot sam pove, je skoval prek 1.600 nožev – od katerih je verjetno najbolj razvpit tisti z ročajem iz prijateljeve … golenice. Tisoč internetnih točk za tole!
Od leta 2017 Lenart vodi kovaške tečaje, na katerih lahko skujete svoj nož.
Tale krasna knjiga (seveda je krasna, če jo je pa Janez oblikoval!) vam bo pomagala pri teoriji, za prakso pa bo treba v Dolenjo vas k mojstru na tečaj. Absolutno priporočamo – pa še nož, ki se si ga sami skovali, odnesete domov!
Če pa bi radi samo preživeli dan in noč na slikoviti domačiji – Emberborn ima tudi Emberbarn, skedenj in kamp, kjer lahko prespite …. zastonj. Ne, čisto zares, Lenart ne zaračunava nočitev; Emberbarn kamp, je, kot pravi, bolj zatočišče vandravcev kot pravi kamp.
Seveda smo spustili zmaja s kamero nad kovačijo in bivšo destilarno, nad skedenj in proti svetemu Lovrencu – ampak je bila zoprna in težka seansa. Vetrovi so iza Javornikov prišli vsi skuštrani in zmršeni, da se je Stari modri rokkaku komaj držal tam gor. Visoka drevesa so si lačno ogledovala zmaja, pa smo raje zaključili, kot da bi spet potrebovali pomoč gasilcev.
Kot je rekel Janez: letenje na ostrini noža.
Zmajske fotke posnete z Insta360 Na Starem modrem rokkakuju, ki ga je seveda izdelal Janez.
1 thought on “Na rezilu noža”