Malo drugačna himna

Državne himne so čuden žanr glasbe. Pompozne, včasih do smešnosti, stare in puhlo romantične; na vse kriplje se trudijo, da bi bile veličastne, svečane, buditeljske, spodbudne in zadržane … včasih vse naenkrat

Tudi pri besedilih jim največkrat ni pomoči; neizvirne, na silo zmašene in skrotovičene rime brez domišljije, ki govorijo o vedno istem: o prelepi deželi in pogumnem ljudstvu, o ponosno vihrajoči zastavi v tej ali oni bitki, o kakšnem že davno pokojnem veljaku.

Če si pogledamo besedila himn pobliže, vidimo, da jih več kot 99 odstotkov pade v eno od petih temeljnih vsebinskih kategorij. Država, ljudstvo, veljak, zastava, bitka. Himni Španije in Bosne in Hercegovine se spretno izogneta pasti mediokritete in besedila sploh nimata. In potem je tu še ena država, ki noče v romantično-patetični kalup.

Ti mojstri veseljaki so si za besedilo himne izbrali – napitnico. Ker je precej dolga, so vzeli samo tisti del, ki nazdravlja prijateljstvu; prijateljstvu med narodi. Kar nenavadna izbira za komad, ki naj bi bil veličasten, spodbuden, svečan, visokoleteč in pompozen, kajne?

Dobrodošli v Sloveniji! 😉

No, saj vsi vemo, da je besedilo naše himne napisal Prešeren, in da je njegova Zdravljica čisto prava drinking song. Najprej se zahvalimo trtam, ki so obrodile vince sladko, potem malo jamramo (jasno, saj smo mi), potem pa kozarce v zrak – za deželo, za ljudi, za mulce, za punce (itak), za vse narode sveta – in nazadnje še za nas, razposajene in dobročudne pivce.

Prešeren je Zdravljico skoraj zagotovo napisal ob Martinovem leta 1844, ko se je mošt v vino spreminjal in je bila žetev ter vsi darovi stvarnice varno pod streho; zato nosi prva verzija naslov Zdravljica ob novini leta 1844 (novina je tu nova porcija pridelkov, ne Novo leto). Po težavah z Miklošičem (kot cenzor ni pustil skozi tretje in četrte kitice, Prešeren pa ni hotel krajšati pesmi) je bila Zdravljica prvič v celoti objavljena v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah 26. aprila leta 1848. Naslednje leto je Franceta – Dr. Preširna, kot je bil podpisan pod objavo – pobralo.

Za himno smo si vzeli sedmo kitico Zdravljice – tisto, ki govori o fraternité, o bratstvu med narodi in o dobrih sosedih. To je bilo tedaj, v vrenju devetnajstega stoletja, pogumno pisanje; da si bi kdo po prigarani svobodi kaj takega izbral za himno, pa je povsem nepojmljivo – in edinstveno.

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat’ dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Okej, Prešeren, himna, veseljaki in čudaki – vse lepo in prav, ampak kaj imajo te reči s hribčkom, ki ga tu gledamo na zmajskih fotkah, nastalih v precej nervoznih razmerah konec prejšnjega tedna?

Prav Prešerna se tiče tale kucelj. France je bil sicer rojen na Gorenjskem, na dobro stoječi vrbanski kmetiji očetu Šimnu in izobraženi ter ambiciozni materi Mini. Mina je hotela, da bi France postal nekdo, gospod, meščan, buržuj – torej župnik (težko je bilo drugače kmečkemu otročaju med gospodo priti). K sreči so v rodbini Prešeren imeli cel kup župnikov in kaplanov, živečih in službujočih vsepovsod po Kranjskem, pa Mini ni bilo težko prepričati enega, naj vzame Franceta in – kar je bilo najpomembneje! – financira njegov uk.

Tako je France pri sedmih letih zapustil Vrbo in šel k očetovem stricu Jožefu Prešernu, kaplanu cerkve Svete Marije Vnebovzete na gričku Kopanj pri Veliki Račni, južno od Grosupljega. Prav te, okoli katere je letal naš zmaj.

Kopanj je danes del prešerniane, kulta velikega pesnika, svetišče in romarska pot – pa četudi je France v župnišču vrhu hribčka preživel le dve leti svoje rosne mladosti.

Je pa Kopanj zanimiv in lep tudi na sebi. Ivan Gams je trdil, da gre za najlepši primer huma, osamelca na kraškem polju, v Sloveniji in daleč naokrog. Dviga se slabih 70 metrov nad očarljivim Radenskim poljem, kraškim poljem par excellence, polnim hidroliških, botaničnih in geoloških čudes, tako lokalnega kot državnega pomena.

Geologija Radenskega polja – glineni nanosi na apneniškem dnu podolgovate udornice, ki jo križajo ponornice in poplavnice – je ustvarila edinstven mokrotni ekosistem, v katerem uspevajo redke rastline in živali; sožitje narave in človeka pa prav posebno krajino, katere krona je prav grič Kopanj. Celo polje je del Nature 2000 in je varovano kot Krajinski park Radensko polje.

Hidrologija Radenskega polja je sploh čudaška. Vode z Grosupeljskega se zberejo v Dobravki na severu polja, ta pa hitro ponikne v ponore in jame ter južni konec polja doseže samo izjemoma ob vejih poplavah. Vode izpod Gradišča, Griča in Limberka na zahodu pa enostavno butnejo ven v nenavadnih pojavih, ki jim tu rečejo retja, krasoslovci pa estavele – dvosmernih izvirih, ki vodo bruhajo, kadar jo je preveč, in požirajo, kadar jo je premalo. Ena od estavel, Špeharjevo retje, se je kar naprej silila pred naš fotoaparat. Le rečica Zelenka ima kolikortoliko stalen tok, ko gre prečno čez polje mimo Kopanja v Pekel.

Kopanj je res griček, petsto metrov dolg in dobrih dvesto širok. Sedemdesed metrov nad poplavno ravnico se dvigne čok jurskih apnencev in dolomitov, ki ga pokriva gozd krasta, gabra in smreke. N vrhu je uravnan travnik s cerkvijo in župniščem, kjer je bival Prešeren, pod njima je stara vaška šola. Za naše kraje izjemno redek arteški izvir, Marijin studenec, najdemo na severnem pobočju Kopanja – pravijo, da njegova voda zdravi očesne polezni in pomaga dekletom zanositi. Itak.

Za Kopanjem je še par estavel, ponorna jama Pekel, kamor izginja Zelenka, na jugu polja pa teče kljukava Šica proti Zatočni jami, Lazarjevi jami in Viršnici. Za Malo Račno se Radensko polje slepo konča.

Na Radensko polje smo dostikrat šli spuščat zmaje, le redko pa nam je uspelo kaj ujeti. Kilometer široka dolina z visokimi hribovji vsenaokrog, pa še Kopanj naravnost spredaj, ima res neugodne vetrovne razmere – vsaj pet plasti turbulenc smo prebijali, čez šesto zmaj ni več mogel. Cindy je plesala sem in tja, zdaj proti reki, zdaj nad cesto; v enem trenutku je grozila, da bo strmoglavila v estavelo, takoj zatem se je hotela naviti okoli žic daljnovoda. Zoprno zmajsko fotkanje, živčno in na trenutke kar strašljivo.

A smo ujeli, kar smo hoteli – zato vstanite: Zdravljica se sliši, kozarce v zrak!

Zmajske fotke posnete z Insta360 na Cindy delti ki jo je naredil mojster Janez Vizjak, šef Dr.Agon kites.