Skoraj šest let že spuščamo zmaje nad čudnimi in čarnimi kraji, pa razen psa, črede krav in dveh ali treh konj nismo v objektiv fotoaparata ujeli nobene divje živali. Ne na Blokah ne na Cerkniškem jezeru, ne nad mrtvicami Mure, planjavami Krasa in pustinjami Gujarata, nikjer.
Prejšnji vikend pa …
Ljubljansko barje, naša najljubša in najbolj pogosta zmajska lokacija, je precej edinstven preplet livad, močvirij, mejic, gozdov, šotnih barij, mokrih travnikov in grmičevja – idealen za raznorazno floro in favno. Večina 160 kvadratnih kilometrov Barja je krajinski park, njegov bolj divji in bolj ohranjeni deli pa so še posebej zavarovani.
Ti posebni kraji, kjer se skrivajo res zanimive reči – visoka barja, šota, poplavni gozd, reliktne struge, življenjski prostori redkih rastlin in živali – so redki in daleč vsaksebi; tisočletja človekovega teženja Barju (ki so mu, kdove zakaj, rekli “melioracija”), so opravila svoje.
Eden takih posebnih krajev na Barju je Iški Morost, pičlih 63 hektarjev in pol velika zbrka ekosistemov ob nekdanji strugi Iške. Vlažni travniki z modro stožko, poplavni gozd, močvirja in mejice dajejo zavetje celemu kupu redkih rastlin in ogroženih živali, od kosca do škurha, od barjanskega okarčka do pepelastega lunja in repaljščice.
Morost smo z zmajem že dostikrat posneli, pa se radi vračamo. Tista klasična drugačen v vsakem letnem času in ob vsaki uri dneva za ta mali biser res drži. Takle se nam je pokazal te oblačne sobote …
Čez cesto od Iškega morosta je travnik, ki mu rečemo Pri treh brezah, ker sredi njega rastejo te štiri breze. Tudi tu smo posneli ničkoliko zmajskih fotografij, na katerih se bela debla bleščijo v kontrastu z rjavozeleno preprogo vlažnih travnikov. Tokrat pa smo opazili, da si je v eni od krošenj nekdo sezidal domovanje – najverjetneje kakšna ptica.
Pa smo zmaja sprehodili do brez …
… postavili kamero nad krošnjo …
… in pogledali, če je kdo doma.
Dober dan, gospa Vrana! 🙂
V gnezdo visoko na drevesu je načeloma težko pokukati, predvsem pa ni lepo motiti stanovalcev. Zato je zmaj precej idealna reč za opazovanje gnezdenja: sam zmaj, ki bi lahko ptice prestrašil, leti visoko in daleč daleč proč, vsaj 100 metrov dlje od kamere na vrvici, sama kamera in sistem, s katerim je pripeta – Insta360 in mikropicavet Wolfganga Biecka – pa sta majhna in nevsiljiva.
Sive vrane so brihtne ptice, kot vsi vrani. Gnezda si gradijo iz vejic visoko v krošnjah in aprila izvalijo od 4 do 6 modrih, pegastih jajc, za katere skrbi gospa vrana. So neizbirčni vsejedi in znajo do hrane na različne brihtne načine; orehe in polže mečejo iz višine na trda tla, da se razbijejo, sposobne pa so tudi ujeti kako ptico – recimo te nesrečne golobice, ki jih je nad Vatikan spustil sam papež.
Sivim vranam smo do še pred kratkim delali krivico, saj smo jo imeli za podvrsto črne vrane. Šele genetske analize so pokazale, da gre za svojo vrsto – n od tedaj siva vrana ponosno gnezdi na drevesu življenja kot Corvus cornix. Razlike med vranama so sicer majhne – nekaj genov se pri sivi vrani ne izrazi, pa je zato siva – in bi brez težav imele potomce, a sive vrane nočejo imeti nič s svojimi črnimi sestričnami. Brihtne ptice.
Gospa Vrana pa ni bila edino bitje neba, ki smo ga ujeli ta dan. Ko smo pregledovali fotografije, smo nad Morostom opazili nek čuden moder flekec …
Modri zmaj, Iskra rokkaku, ki je v zanj malce premočnem vetru fotografiral Morost s svojim Nikonom. Samo poglejte ubožca, kako se zvija in krivi v divji reki zraka …
Skratka, imeli smo super, zabavno in zanimivo zmajsko fotografiranje nad izjemnim koščkom narave. Iški morost je tudi z tal čudovit – učna Koščeva pot vas popelje v samo srce skrivnosti Morosta – zato se vam ga res splača obiskati.
Zmajske fotografije posnete z Insta 360 na Cindy delti in z Nikonom P330 na rokkakuju.
1 thought on “Let nad vranjim gnezdom”