Skrči nogice, idemeeee …
Ko nas je Sandro Macchi, mojster zmajske fotografije, izumitelj, dizajner zmajev, član 30 kite cluba iz Genove in vobče čudovit človek vprašal, če bi se vozili 1.350 km daleč samo zato, da bi par ur spuščali zmaje, smo nemudoma rekli: absolutno! Ker nismo na cesti hoteli trpeti sami, smo zraven vzeli še Žužo in Žareta iz Hrvaške zmajske zveze Zmajoljupci; zjutraj sta se pripeljala iz Zagreba v Ljubljano, potem pa smo skupaj šli prek cele severne Italije do prijetnega ligurskega mesteca Spotorno.
Čakal nas je 22. Festival del Vento di Spotorno – zmajski festival na obali ligurskega morja.
Stisnjen med gorami in morjem je Spotorno – ali, kot bi rekli Ligurijci, Spoturnu – precej tipično letoviško mesto na Riviera delle Palme, nekje na polovici poti med Genovo in San Remom. Marca je Spotorno skorajda prazen, čakajoč na horde turistov, ki bodo do zadnjega kotička napolnile čudovito plažo.
Toplo ligursko sonce nas je božalo: pomlad je prišla, mračni februar je bil pozabljen.
Letošnji Festival del Vento je na ligursko obalo privabil 120 zmajarjev od vsepovsod; iz Italije, Francije, Portugalske, Belgije, Madžarske, Malezije, Japonske, Hrvaške in Slovenije. Srečanje starih prijateljev, norih zmajarjev, gospodarjev vetra. Še vreme je sodelovalo: pod toplim soncem in v dobrem vetru je bilo nebo nad Spotornom kmalu polno letečih skulptur.
Spuščati zmaje na tako lepem kraju in v tako krasnem pomladanskem vremenu je seveda super – ampak mi so KAP jasa, zmajski fotografi, pa smo enostavno morali dvigniti fotoaparat nad festival. Preden smo vse skupaj pripravili, je veter malce pojenjal in med prepričevanjem zmaja, naj se vseeno dvigne, se je k nam prismejal István.
“You shoud get a Dopero!”
István Komjáthy je eden najboljših in najbolj utrganih zmajskih fotografov, kar jih je. S svojim Doperom (3 metre širok, dva metra visok in kot peresce lahek double Pearson roller) slika vse mogoče in nemogoče kraje iz dostkrat nevarnih višin, tako da je težko tekmovati z njim. Dopero mu je počival na sapici kakih tristo metrov visoko, naš rokkaku pa je komajda pogledal prek borovcev.
Na koncu nam je vseeno uspelo dvigniti fotoaparat do neke spodobne višine, da smo ujeli festival, Spotorno in morje. Istvánove fotke pa si poglejte tukaj.
Napovedano nočno letenje je motila odsotnost vetra, pa smo bolj plesali … glasba, ples in pivo na plaži, pa potem glasba in pivo na balkonu sobe v prijetnem hotelčku Zunino (na tem mestu se moramo opravičiti Niekol in Marcu – morda je šel mongolski heavy metal ob dveh zjutraj malce čez rob) … Krasen večer za zaključek krasnega prvega dne festivala!
Drugi dan se je začel s slabo voljo, saj so nas spet zavedli meteorologi (lažeš kot italijanski vremenar, pravi pregovor). Namesto severovzhodnika s 30 kilometri na uro, zaradi katerega smo vstali ob sedmih zjutraj nas je pričakalo tisto, v čemer lahko uživajo le člani zmajskega kluba Vento Zero: popolna bonaca.
Dostikrat smo rekli, da za dober festival ne rabiš vetra, temveč prijatelje, a je gledati vse te uboge zmaje, kako nemočno ležijo na pesku, vseeno frustrirajoče. Dve uri smo vlekli, prosili, grozili in molili – ko je naša človeška ribica naenkrat dvignila svojo orjaško glavo in se vprašala: je to veter, kar čutim na obrazu?
Je! Piha!
Vzdolž petstometrske plaže so se v nebo dvigale pošasti vseh mogočih velikosti, barv in oblik. Napolnile so nebo, pregnale ptice in primorale dobre ljudi Spotorna, da so si zvijali vratove. Z morja je vlekel čudovit maestral in kmalu so bili zmaji tam, kamor spadajo: visoko na nebu.
Dan je bil popoln za spuščanj zmajev – in dan je bil malo žalosten, saj nas je čakala dolga vožnja do doma. S težkim srcem smo potegnili zmaje dol, se poslovili od prijateljev (ki so lahko še uživali, barabe), se zbasali v avto – skrči nogice, ideme! – in začeli pobirati kilometre: 680 do Ljubljane, še 140 do Zagreba.
Ampak, bilo je noro, prekrasno in nepozabno. Hvala Giancarlu, predsedniku 30 kite cluba, hvala Žuži in Žaretu, pa Istvánu in Niekol in Marcu in Andrei in Micheleju in Iqbalu in Antoniju in Paolu in vsem ostalim zmajskim prijateljem, ki so z nami barvali nebo. Hvala organizatorjem, ki so naredili tako odličen festival, hvala osebju in kuharjem hotela Zunino (večerja ligurijskih specialitet je bila neverjetna!) – in seveda hvala Suzanni in Sandru. Zagotovo spet pridemo!
Vse zmajske fotografije posnete z Nikon P330 na MASAG β rokkakuju.
1 thought on “Kjer gore padejo v morje”