Strmca je precej odročna vas pod visoko planoto Hrušice, med Postojno in Planino – vasica daleč od uhojenih poti, ki sanjavo počiva sredi odmaknjenega, usločenega polja; jata hiš v dveh vrstah, postavljenih pravokotno na edino ulico, ki gre skozi vas.
V Strmci ni veliko reči. Hiše so povsem običajne; v vasi je kapelica, na robu polja je križ v spomin vojakom prve svetovne vojne, skromna cerkvica, posvečena Mariji Snežni, pa počiva ob vznožju hriba Špilnik, sramežljivo odmaknjena od hiš. Na trgu – kaj trgu, ulica se sredi vasi malce razširi – je spomenik partizanom. To je vse.
Ampak, a je to res vse?
Strmca je daleč v prostoru in času. Prvo omembo si je prislužila leta 1162 – 860 let nazaj! – kot posest cistercijanske opatije v Stični. Zdi se, da je bila vasica pomemben alodij stiškega samostana, saj leži nekako na poti iz Dolenjske do Jadrana; v urbarjih je zapisana kot del njegovega officium ultra silvam, ‘dolžnosti onstran gozda’. Stiški opatje so držali Strmco v posesti več kot 6 stoletij (vas je bila prodana leta 1784, ko je Jožef II. razpustil samostane v cesarstvu); ko se je začela industrijska doba, je bila Strmca že odmaknjena in malo pozabljena – in brez skrbi lahko rečemo, da se vas od dvanajstega stoletja pa vse do danes ni kaj dosti spreminjala.
Jasno, hiše v vasi so sodobne , kapelica svetega Antona je iz leta 1911, križ iz 1918. Tudi cerkvica Marije Snežne ni tako zelo stara – obnovljena je bila leta 1630 – in na oko tod ni ničesar, kar bi nam lahko kaj povedalo o stoletjih življenja in dela.
A ko oko dvignemo v zrak – recimo, z zmajem – pa se pokaže nekaj zanimivega.
Kmetijstvo je težak posel, na glinenih tleh skoraj 700 m visoko še toliko bolj. Njive se opuščajo, prekrili so jih pašniki in travniki; sadovnjaki se starajo in izginjajo, ohišnice so zamenjale terase in garaže. A starodavna razdelitev vaških posesti in polj se še vedno sluti – in je precej izjemna.
Parcele so široke nekako toliko kot hiše – kak ducat metrov, še manj – in se potem raztezajo v sto in več metrskih pasovih vse do hribov na severu in globokih gozdov na jugu. Na stotine teh ozkih trakov zemlje, starih kot vas sama, prekriva strmiški plato. Samo poglejte, kako sekajo ven na 200 let starih zemljevidih Franciscejskega katastra (1818 – 1828):
Kar vidimo, je zemljiška razdelitev iz 12 stoletja, vrezana v pokrajino. Dobesedno:
Toda polja niso edina starodavna skrivnost Strmce. Vas je tu vsaj od 1162 in kot posest stiške opatije je zagotovo imela svojo cerkev. Današnja cerkvica Marije Snežne je bila prezidana v 17. stoletju (v kamnit okenski okvir je vrezana letnica 1630), obokan gotski prezbiterij je verjetno s konca 15. stoletja, a lahko smo prepričani, da je njena predhodnica dosti starejša. Bi se iz te ljubke cerkvice z zvonikom na preslico in osemkotno apsido dalo izvleči kaj o davno minulih, pozabljenih časih?
Več namigov nam kaže pot v megleno zgodovino. Cerkvica je precej natančno postavljena na osi zahod – vzhod, malce iz ritma pokrajine. Včasih so bili graditelji cerkva bolj mahnjeni na smeri neba (in manj na “organsko umeščenost v prostor”), kar bi znalo pomeniti, da je cerkvica – ali njena predhodnica – precej starejša, kot se zdi.
Druga stvar je praznovanje godu cerkvenega zavetnika. Srmčani so precej hecni, pa ne slavijo praznika Marije Snežne, ki je 5. avgusta, ampak imajo svetniški žur 15. junija – na god svetega Vida.
Sveti Vid pa je star svetnik; se pravi, čaščenje kulta svetega Vida je staro (še posebej med Slovani), dosti starejše od obsedenosti z Marijo, kateri je slovenski narod posvečen. Sveti Vid se je ob Baltiku navezal na boga polabskih Slovanov Sventovita (“Svetovida” – svetovid, sveti vid, haha); Henrik Nemški je relikvije svetnika – pravijo, da roko in še nekaj kosti – že leta 925 prinesel v Prago, od koder se je čaščenje sv. Vida razširilo na vzhod in na jug, tudi k nam. Še njegov god kaže na starodavnost kulta: sumljivo blizu je poletnemu solsticiju, najkrajši noči v letu.
Še ena fora povezuje cerkvico Marije Snežne s svetim Vidom: glavni oltar (leta 1611 ga je posvetil tržaški nadškof Orsini) je posvečen Mariji – stranski pa Vidu!
Imamo torej cerkev iz 17. stoletja, s prezbiterijem iz poznega 15., ki leži postavljena strogo v smeri zahod – vzhod, streljaj od vasi iz 12. stoletja. Imamo stranski oltar svetega Vida in imamo žur na dan, ki ni praznik zavetnice cerkve, ampak je god svetega Vida. Menda lahko tvegamo in samozavestno rečemo, da je bila prva cerkev v Strmci zgrajena vsaj v 12. stoletju, da je bila posvečena svetemu Vidu, da so jo 500 let kasneje prezidali in posvetili v skladu z novotarskim kultom Marije, Vid pa je bil potihem prestavljen na stranski oltar. Strmčane to ni prav nič motilo – še naprej so praznovali god svojega starega svetnika in obdelovali svoje ozke trakove zemlje, stoletje za stoletjem, in to počno še danes.
Skrite zgodbe iz davno minulih časov, kot so te, naredijo zgodovino tako privlačno. Cerkvica, ki čisto potiho in v ugankah govori o svoji preteklosti. Jedkanica v pokrajini, ki priča o trudu stotin generacij ljudi, danes vidna le še iz zraka.
Strmca in njena razdelitev polj – kulturna krajina – je danes zaščiten kulturni spomenik in zanj skrbi Zavod RS za varstvo kulturne dediščine. Za povrh pa ga varuje kamnito srce ! 😉
Vse zmajske fotografije so bile posnete z Insta360 na Cindy delta zmaju.