Oni dan, ko smo posneli čudovito gradišče Debela griža pri Volčjem Gradu, smo se šli tudi malo čisto prave zmajske arheologije. Nedaleč stran od gradišča je namreč potencialno arheološko najdišče, ki naj bi skrivalo dolgo izgubljeno cerkev.
Najdišče leži ob cesti med Komnom in Gorjanskim, na ledini, ki ji še danes rečejo Sveta Margareta – kar je vsekakor dober namig. Opis v Registru kulturne dediščine Slovenije pa je skromen: Lokacija stare cerkve (s pripadajočim pokopališčem?) je danes na terenu ožje nedoločljiva. Domnevamo starejšo, antičnodobno naselbinsko osnovo.
Taka potencialna, slabo raziskana najdišča so kot nalašč za nas, nadobudne zmajarske ‘arheologe’. Dvignemo zmaja z infrardečo kamero, posnamemo cel kup fotografij iz zraka, jih obdelamo in analiziramo – in hop, pokaže se izgubljena cerkev, pa še rimski vicus zapovrh.
A je Kras imel svoje ideje.
Kras je kar zoprn, ko gre za daljinsko zaznavanje ostalin z infrardečo kamero. Zaradi tanke in gruščnate plasti zemlje je morebitno pokopano zidovje praktično nemogoče ločiti od naravne skalne osnove. Poleg tega se infrardeče posnetke, s katerimi bi naredili vidne drobne razlike v kakovosti rastlin, navadno dela takrat, ko rastline veselo brstijo in rastejo – ne pa konec jeseni, ko se pripravljajo na zimski počitek.
Še večji problem pa je posledica burne zgodovine Krasa, ki je v pokrajino zarisala pravi palimpsest človekovih posegov. Že tisočletja spreminjamo in preoblikujemo kraško pokrajino na način, ki praktično ves čas ostaja enak. Trebimo pašnike, čistimo polja, gradimo nasipe in ograde … suhozid iz grobega kamenja pa molči o svoji starosti: so ga postavili prejšnji torek – ali v poznem neolitiku?
Najzgodnejši sledovi svojega bivanja na Krasu so ljudje pustili v srednji kameni dobi, v mezolitiku. Skromni so bili; z divjo kraško naravo so se bolj zlili kot z njo borili: par kamenih odbitkov tukaj, lovski tabor tam – to je vse, kar je ostalo za njimi.
Zares smo se s Krasom začeli ukvarjati v neolitiku. Poznamo kar nekaj jam, ki so dajale zavetje ljudem – Bestažovca ima celo jamske slikarije! – predvsem pa so se takrat pričela prva večja preoblikovanja pokrajine. Neolitska revolucija z začetkom poljedelstva in živinoreje je primorala ljudi, da so začeli udomačevati tudi Kras: gozdove so s požiganjem spremenili v pašnike, travnike in predvsem vrtače so očistili kamenja in si naredili polja – kamenje pa zložili v groblje, nasipe in ograde. Tako je nastala prva plast palimpsesta človekovega.
Polja grobelj najdemo povsod po Krasu; nekatera od njih, povezana z večjimi tabori in planimi naselji (ter kasneje z gradišči) so bila datirana v pozni neolitik, sedem tisočletij nazaj. Še mi smo z zmajem leteli nad enim od takih najdišč!
Resno preoblikovanje Krasa pa se je začelo v bronasti dobi in se nadaljevalo na polno v železni. Na razglednih vrhovih, pa tudi na naravno varovanih ravnicah so zrasla prva večja gradišča (tudi Debela griža) plemen, ki so si Kras naredila za svoj dom. Črede pašnih živali so gnali v velike in kompleksne ograde, kjer so jih ločili, molzli in strigli; polja in vrtove so ogradili z zidovi, narejenimi iz grobega kamenja, ograjene poti so se vlekle križemkražem po pokrajini. Palimpsest Krasa je dobil novo plast.
Eno od železnodobnih plemen, ki so živela na Krasu, so bili Karni. In ravno ko so mislili, da je z njihovo železnodobno kulturo vse v najlepšem redu, so iz zahoda prikorakale legije.
Tergeste – današnji Trst – so osnovali Iliri, potem pa so ga prevzeli Veneti. Leta 52 pred našim štetjem so ga Karni napadli in razrušili, potem pa mu je sam Julij Cezar leta 46 pr. n. š. podelil status kolonije. Ko se je meja imperija premaknila od Timave na Rižano, je mesto vzcvetelo – in prišeč je čas, da se Tergestani maščujejo Karnom. Legije so zavarovale Kras, zaledje mesta, za njimi pa so zemljemerci začeli načrtovati rimsko zemljiško razdelitev.
Rimljani so bili od nekdaj čudovito slepi za podrobnosti in posebnosti, pa so na Krasu naredili povsem enako kot v plodnih ravnicah Italije: celo pokrajino so prekrili s kvadratno mrežo zidov, ki teče od jugozahoda proti severozahodu (smer 138 stopinj vzhodno). Črte te mreže so si 20 aktov vsaksebi (en rimski akt meri nekaj čez 35 metrov, 20 aktov je torej 710 m), prva linija pa teče točno 280 aktov (10 km) od severovzhodnih vrat Tergesta.
Centuriacija, kot se je reklo tej kolonizacijski mreži, je šla naravnost preko starodavne pokrajine in se ni ozirala ne na vrtače, vrhove in suhe doline, ne na gradišča, polja in vrtove Karnov: sledila je zgolj svoji hladni, kvadratasti logiki. Kvadrat zemlje med zidovi – 400 kvadratnih aktov oziroma 200 jugerov (nekaj čez 50 hektarjev) – se je imenoval centurija, razdelili so ga na 100 parcel po 2 jugera (5 hektarjev), za vsakega kolonista po eno.
Centuriacija ni bila izvedena do kraja, za kar je bilo mnogo razlogov – od slabe zemlje in neprijazne pokrajine do še bolj neprijaznih Karnov – in Rimljani niso nikoli zares kolonizirali Krasa. So pa pustili še eno plast na tisočletnem palimpsestu …
Imperiji pridejo in grejo, pravijo, in Rimski je šel rakom žvižgat v pišu zgodovine, ki je čez Kras poslal vsa mogoča ljudstva, od Ostro- in Vizi- in kdovekaterih še Gotov, do hord Atile, do dolgobradih Langobardov in nazadnje Slovanov. Kar nekaj časa je trajalo, tja do visokega srednjega veka, da so se stvari vsaj malo uredile in so si lahko ljudje spet razdelili zemljo, zarisavši novo plast na kraški palimpsest. Nastale so ljubke vasice, postavljeni so bili gradovi in cerkve, ki še danes krasijo Kras.
No, vsaj večina jih še.
Vas Gorjansko na Krasu je verjetno nastala v dvanajstem stoletju ali še malo prej; prvo omembo zasledimo v knjigah opatije v Rožacu leta 1252. Kot vsaka poštena vas je tudi Gorjansko imelo cerkev, posvečeno sveti Margareti Antiohijski, eni od štirinajstih Pomočnikov v sili. Cerkev so si postavili malo ven iz vasi proti Komnu, na križišču poti iz Svetega na Volčji Grad.
Nekje v petnajstem stoletju so Gorjanci ugotovili, da potrebujejo večji prostor za molitve, poroke in pogrebe, pa so si leta 1495 v vasi postavili mogočno cerkev svetega Andreja (danes cerkev krasijo freske Toneta Kralja in je res vredna ogleda). Malo sveto Marjeto so opustili in cerkvica je počasi drsela v pozabo …
… dokler ni nihče več vedel, kje je sploh bila.
Jožefinska izmera Avstro-Ogrskih dežel iz leta 1784 še kaže našo Marjetko (takrat že v ruševinah), Franciscejski kataster iz leta 1828 pa ne več. Vse, kar je ostalo od nje, je kratka opomba: Lokacija stare cerkve (s pripadajočim pokopališčem?) je danes na terenu ožje nedoločljiva.
Potem pa so prišli čudaki z zmajem in infrardečo kamero …
Sto fotk verjetne lokacije cerkve smo posneli z zmajem, jih združevali, lepili, obdelovali in v fotošopu mučili z vsem, kar program nudi. Računali smo NDVI indekse, uporabljali orodja Infragram in celo poseben vmesnik proizvajalca kamere … in po mnogo preveč urah dela se je v sumljivo pravokotni ogradi nekaj začelo svetlikati.
Spravili smo se na tiste fotografije, ki so kazale ogrado, in se še bolj divje vrgli v obdelovanje in računanje, dokler nismo bili prepričani, da ne gre zgolj za še en primer pareidolije …
Nekaj je zagotovo tam. Je morda Sveta Margareta? Morda! Ograda meri nekje 40 metrov po dolžini in 30 po širini; postavljena pa je skoraj točno v smeri vzhod-zahod. Večji “objekt” na levi strani znotraj ograde je 12 metrov dolg in 6 širok, kar so kar prave mere za srednjeveško cerkvico, postavljen pa je točno na sredinski osi ograde. Leva (zahodna) stran se zdi polkrožna – gre morda za apsido? Na zahodu? In potem so znotraj ograde še drugi “signali” – kapelica? Kripta (kjer je cerkev, je tudi pokopališče)? Župnikova kamra? Kdo ve!
No, če bo kdo vedel, bodo to pravi arheologi. Ko smo poslali te slike, smo dobili nazaj tale komentar (citiramo v celoti, ker se nam res fajn zdi): “Super odkritje! Tiste stvari v ogradi zgledajo res prepričljivo, bo treba kakšno fiziko narest.”
“Izgleda da smo jo končno locirali, sv. Margareto.”
Torej – je naš zmaj našel dolgo izgubljeno Sveto Margareto? Morda! Če smo jo, je vse skupaj povsem noro … če pa ne; če se sence izkažejo za sence in bo cerkev ostala izgubljena, nič zato: že samo raziskovanje, spuščanje zmaja s kamero, študiranje in analiziranje, razkrivanje tisočletnega palimpsesta kraške pokrajine je bilo povsem nepozabno.
Če pa smo slučajno res našli Marjetko, zmagalko strašnega Lintverna … uf! 🙂
Vse infrardeče fotografije posnete s kamero AgroCam Geo NDVI na Rokkerju mojstra Sandra Macchija.