Tretji del indijske zmajske sage: ure in čas

Ekipa Zmajskega društva KAP Jasa se je januarja ponovno udeležila velikega mednarodnega zmajskega festivala IKF Gujarat (poglejte si lanske reportaže!), a se tokrat naše dogodivščine niso zaključile tam. Polovica ekipe je po počitku na peščenih plažah Goe šla naprej, v samo srce Karnatake, spuščat zmaje v Belagaviju, Nipaniju in Hubliju. Ker nas dosti ljudi sprašuje, kako je bilo, smo za vse vas pripravili serijo vprašanj in odgovorov o vsem, kar se je zgodilo, se je morda zgodilo, ali pa se sploh ni zgodilo. Za prvi del kliknite semkaj, drugi del pa je tukaj. Naj vam tudi tretji tekne!


Dragi slovenski zmajarji,

ves čas se samo vozite sem in tja, spuščate zmaje, jeste, spite, spuščate zmaje, se vozite, jeste, spite in spet spuščate zmaje … od osmih zjutraj do osmih zvečer. A vam ni prav nič – dolgčas?

G. E. Picur Esq., Kambodža


Dragi g. Picur – da … in ne!

Dolgčas je subjektivna funkcija časa; čas se sicer zdi ujet v reči, kot so koledarji, atomske ure in sestanki, a je v resnici neustavljiv, brezobličen in se ga ne da ujeti, pa naj bo škatlica še tako lična.

Kot je večkrat rekel Johan, razlika med nami in Indijo je v tem, da imamo mi ure, Indija pa ima čas.

Veliko časa.

Johanova orjaška delta z napihljivim okvirjem … tudi Johan ima očitno dosti časa


Iz odgovora na zadnje vprašanje se morda spomnite sage o potovanju v Dhordo, za katerega so rekli, da bo trajalo osem ur, v resnici pa je dvanajst. Niso si kar izmislili števila ur, da nas ne bi prestrašili ali vznejevoljili. Šlo je za delikaten preplet prostora in časa, značilen za Indijo, kjer je kraj, kamor smo namenjeni, “daleč”, potovanje tja pa bo trajalo “dolgo”. Seveda se da določiti oboje – “410 km” in “osem ur” – a so te številke zgolj v glavah, saj se nobena številka osem ne valja naokoli. Tako je večalimanj vseeno, katero količino pripišemo kateri kakovosti, saj so številke izmišljene, realnost je pa, no, realna. Povezava med dejanskim in namišljenim, med esenco in eksistenco in kar je še teh kategorij, je sporna že od nekdaj – Indija pa je dežela nominalistov, tu so številke zgolj številke.

“Primer. Izmisli si število – katerokoli število.”
“Pet.”
“No vidiš, narobe.”

Ko je Maheš rekel, da se bomo vozili “osem ur”, Gregor pa je vztrajal pri “dvanajstih”, sta imela oba “prav” in oba “narobe”, a ne na istem nivoju. Mahesh je brcnil v temo, ker je – nominalist, kot se šika – gladko ignoriral zemljevid, ko je govoril o ozemlju, Gregor pa je gradil ozemlje na podlagi zemljevida – ta napaka pa je dosti bolj temeljna.

Da ne govorimo o napaki, ki so si jo namešali Omanci in ostali na Dolgočasnem busu, ko so prijeli Mahesha za besedo in pričakovali, da bo vožnja “v resnici” trajala osem ur, ker je seveda trajala dvanajst, razlika – disonanca! – pa je udarila na njihovo duševno zdravje, pa so bili napeti, tečni in slabe volje: taka napaka prinese trpljenje in dolgčas.


Ampak, da vas ne dolgočasimo preveč, g. Picur, gremo naravnost v srčiko vašega vprašanja: lahko je dolgčas na zmajskem festivalu, še posebej kadar vsi agresivno čakamo, da se bo kaj zgodilo, ko busa ni od nikoder, ko ure in ure postopamo v brezvetrju ..

In ne more biti dolgčas, ker poglejte tole!

Letalno polje v slani puščavi pri vasi Dhordo – posneto s fotoaparatom, pripetim na vrvico zmaja

Na stotine zmajev na modrem nebu nad povsem neverjetno belo slano puščavo … tu nekaj takega, kot je dolgčas, sploh ne pomisli, da bi komu prišel na misel!

In naša človeška ribica, Proteus anguinus maximus, na polnem, pisanem nebu!

In romunski zmaj pilot (ki je v Ahmedabadu ušel in se vrnil čez dva dneva, kar je še ena zelo nedolgočasna zgodba), izgubljen v neskončni modrini nad neskončno belino …

In mi, ki stojimo na tanki skorji soli in nimamo niti najmanjšega pojma, kje v resnici sploh smo …

Spodaj desno lahko vidimo legendo zmajske fotografije, mojstra Pierra Lesagea, ki je ravno dvignil svojega rokkakuja s kamero

Dolgčas? Tukaj?


“Challo, challo!”

Ko slišite organizatorje festivala na vse grlo vpiti challo, challo! – gremo, gremo! – je najbolje, da si prižgete bidi in se usedete nekam v senco. To je edini način boja proti nam čudni indijski navadi agresivnega čakanja. Ker challo ne pomeni, da gremo končno tja, kamor smo namenjeni, temveč da se morao nujno zdaj premakniti nekam, kjer bomo še – in še bolje – čakali.

Različna čakanja poznamo. Čakanje na nekaj dobrega (na ljubezen, recimo, ali pa na veter), čakanje na nekaj slabega (da zobar zavpije naslednji!) in čakanje, da se zgodi karkoli, ker se spreminjamo v zdriz od vsega tega čakanja.

In potem je Challo! Challo!, in vsi panično hitimo nekam drugam, ker tu, kjer smo bili, ni več dober kraj za čakanje – in tudi ko se to zgodi stotič, te preveva občutek, da je problem v tebi, ker ne znaš dobro in dovolj agresivno čakati.

“What’s the time, Johan?”
“It’s wait o’clock …”

In tako pač čakamo.

Ponavadi na veter.

Ali pa na bus …

Challo, challo!


Potem pa se znajdeš v baru v Nipaniju – jep, Nipani; kraj, ki je tako daleč stran od običajnih poti turistov, da nas je prvi mimoidoči vprašal: “zakaj ste pa tukaj?”

Downtown Nipani

Vsak človek ima nadnaravno moč. Gospodična, ki točno ve, koliko črk je v besedi (rečeš starocerkvenoslovanščina in ona izstreli “24!“), ali tisti bumbar, ki pivo vedno zlije v tvoje naročje, ali oni, ki zna povedati, da kandelaber zabrni v zvišanem c-ju, ko ga mahneš.

Naša supermoč je odkriti beznico s cenenim pivom in čudno klientelo.

In tako se znajdemo v beznici v Nipaniju, pijemo ceneno pivo in se menimo s čudno klientelo.

“Zakaj ste pa tukaj?”
“Na pivo smo prišli.”
“Ne ne, mislim tukaj, v Nipaniju?”
“Aja – zmaje smo prišl spuščat!

Pivo s policistom, vojakom, “vladnim uslužbencem” in pobiralcem davkov je bilo vse prej kot dolgočasno. Zapovrh je davkar ravnokar dobil sina, pa je bilo rund nebroj, tao kot seflijev, pa hellomyfriendov, pa whereareyoufromov, and howdoyoulikeindiasov …

“Very much, sir!”


Ali pa sediš na balkonu enega najbolj ekskluzivnih klubov v Hubliju, s pogledom na kriket igrišče, in poslušaš glas … polnoč je (ali pa tri zjutraj, kdove) in je pivo in so bidiji in zelišča, in tip iz Odishe recitira svojo pesem …

… observe the sky draped in unlike hues,
observe the people drowned in melancholic blues …

Hipnotično je, magično, zunaj časa – in nikoli ni dolgčas; sam koncept dolgčasa se raztopi v nežnem mrmranju, v žametni noči, ki jo prebada le oranžni žar cigaret, očarljivo litanijo le troblje voznikov rikš in smrčanje Kabir Bhaija.

… observe the observer who is a part of you,
observe the artistry in the past he drew …


Ali pa si na Žur busu, ki iz Dhorda pelje nazaj v Ahmedabad (ja, dvanajst ur), pa se bus zatakne v prometu tam nekje naprej od Hariparja, ti pa imaš res premalo nikotina v krvi … pa prepričaš še par bizgecev, da greste dol z busa in prižgete – promet pa se ravno takrat odmaši in bus odpelje …

… for he met another person, hidden in him,
he struggled for hope,
in helplessness his voice changed,
his words withered …

In potem sredi noči tečemo za busom po odstavnem pasu indijske avtoceste, in neskončen tok komajda osvetljenih tovornjakov, avtobusov, rikš, vozov in sploh vsega na kolesih ti meče veter v lase; veter, ki je povsem neprimeren za spuščanje zmajev …

Utrgano? Ja. Neumno? Zelo verjetno. Dolgčas? Niti slučajno!


Ali pa sediš v senci šotora in je vroče za znoret, ti pa si povsem izčrpan, pa opazuješ nežni ples najbolj delikatnega zmaja, kar si ga kdajkoli videl, Angela, ki ga je spuščal mojster Bob:

Tale zmajček je krasen primer, kako majhne, nežne hčere vetra premagajo orjaške leteče pošasti izgubijo proti . Niso velike, niso kričeče, ne šokirajo in ne prekrijejo neba – so pa prekrasne.

In lepota ni nikoli dolgočasna.

… and now for a moment look into empty space,
seek all those answers, trapped in unknown phase …


In potem so tam še ljudje – prijatelji z vseh koncev sveta, novi in stari; prijatelji, ki so postali praktično družina. Peljejo te na večerjo, te povabijo k sebi domov, ti pomagajo, se delajo norca iz tebe, skrbijo zate in se ti režijo – in to celo izkušnjo spuščanja zmajev v Indiji naredi globoko osebno, čustveno.

Ampak to je že druga zgodba … 😉


Torej, g. Picur – je spuščanje zmajev v Indiji dolgočasno?

Ja, lahko je.

In ne, ni.

… every moment is a gift,
every breath is a rebirth …


(Verzi iz pesmi Bhabhanija Chanda uporabljeni z dovoljenjem avtorja)

1 thought on “Tretji del indijske zmajske sage: ure in čas”

Leave a Comment