Svojo težo je elegantno prenesla na levo stopalo in boke zavrtela v desno, da še poudari svojo klasično lepoto. Nosi globoko izrezano obleko brez rokavov, ki se vije do tal in nežno prekriva njene noge, ko stopa naprej. Plašč ji pada z desnega ramena čez hrbet, objame bok in se vrne, pripet pod prsmi. Desno roka ji počiva na krmilu čolna, v levi drži rog obilja. Na malce staromodno urejenih laseh nosi dva roga, ki podpirata sončni disk s peresi. Čudovita je, nežna … in poka od skrivnostnih moči.
Visoka je nekaj čez 9 centimetrov, ulita iz brona.
Figurico dvojne boginje Isis-Fortuna, opisane zgoraj (opis je prevzet iz članka Ancient Cults as Patrons of Seafaring and Seafarers in Istria profesorice Vesne Girardi Jurkić) so našli pri Savudriji leta 1929 in zdaj počiva v Arheološkem muzeju Istre v Puli. Je precej posebna, kajti v desni roki drži krmilo: bila je zaščitnica rimskega mornarja.
Morje ob zahodni obali Istre se ne zdi prav posebej nevarno. V času rimskega imperija, po Ilirskih vojnah, pa tudi že prej, po podjarmljenju Histrov, je bila Istra polna vil, municipijev in kolonij. Klima je bila še bolj prijetna kot danes; oljke so bogato obrodile, vino je bilo sladko in morje polno rib – kaj bi si lahko epikurejski Rimljan še želel? Ladijska pot od Akvileje in Tergesteja proti kolonijam Parentiuma in Pietas Iulie je bila dobro znana, varnih pristanov je bilo dovolj, trgovina dobičkonosna, vile razkošne …
A morje je varljivo; navidez prijazna obala Istre se hitro razhudi, divja burja in silni jugo znata premetavati barke, kot da so iz papirja, in ostre skale so lačne neprevidnih ladij in nesrečnih morjeplovcev. Isis-Fortuna je nosila dvoje, kar mornar resno potrebuje: modrost in srečo. Z Neptunom, pa Glavkom, Nereidami in celo Meduzo je bila Isis-Fortuna redna tarča mornarjevih molitev – plovba je bila stvar življenja in smrti, vsaka pomoč od zgoraj (ali od spodaj) je bila več kot dobrodošla.
Navigantium nocturnis, nočna plovba, je nekaj, čemur se mornarji še danes skušajo na vse kriplje izogniti. A ladjo lahko zadrži veter (ali odsotnost njegova), plimovanje, slabo znanje jadranja ali nesposobnost pristaniških delavcev – pa se sredi morja znajde v temi.
Preprosti kresovi so nekoč kazali nesrečnim (ali predrznim) pomorščakom pot v varne pristane; najstarejša odkrita ploščad za navigacijski ogenj je iz tretjega tisočletja pred našim štetjem. Že stari Grki pa so na ključnih krajih gradili posebne stavbe, namenjene varni plovbi: po znanem primeru z otoka Pharos so jim rekli pharoi, svetilniki.
Isis-Fortuna že pripelje ladjo v pristanišče, če se ji tako zazdi in če so bili darovi sprejemljivi – svetilniki pa so dosti bolj zanesljivi. Mornarji so seveda nosili figurice, izrekali molitve in žgali daritve, a so se ozirali za lučmi, da so našli varno pot domov. Tako so tudi na zahodni obali Istre arheologi odkrili nekaj svetilnikov pri večjih pristaničih in celo zasebnih pristanih vil. Eden od teh svetilnikov je stal na vhodu v pristanišče rimskega mesteca Silvo, na skrajnem severozahodu Istre.
Silvo je bil del agerja Tergeste, njegovo pristanišče pa je bilo strateškega pomena na poti od Akvileje in Trsta proti Poreču in Puli. Arheološke raziskave so odkrile resno pristaniško infrastrukturo s svetilnikom, ki je varno vodil ladnje mimo nevarnega rta na skrajni zahodni točke polotoka.
Propad imperija je slabo vplival na ladijski promet, v zgodnjem srednjem veku je pristanišče pri Slivu propadlo, na ruševinah rimskega emporija pa je zrasla vasica. Tam živeči ribiči niso več klicali Isis-Fortune na pomoč, ampak so molili k novemu šefu: San Salvatoreju, Odrešeniku, ki je dal vasici ime: Salvore, Savudrija.
Savudrija je prehajala iz rok v roke; po Napoleonskih vojnah in koncu Ilirskih provinc se je tako leta 1813 skupaj s Trstom spet znašla pod Habsburžani. Trst je postal najpomembnejše pristanišče cesarstva, Savudrija pa točka, mimo katere je plulo vse več in več tovora.
Plovba mimo Savudrije pa, kot smo videli, ni čisto nedolžna. V slabih treh letih se je na relativno kratkem odseku obale med Červarjem in Gradežem izgubilo kar sedem ladij – sedem preveč. Skupina ladijskih zavarovalničarjev iz Trsta je zato prosila kapitana pristanišča, naj urgira pri višji oblasti in uredi reči, ker so brodolomi resno najedali njihov dobiček – pa tudi dobiček ladjarjev.
Kapitan se je pritožil kar na dunajski dvor – in je zaleglo. Presvitli cesar Franc I. so ukazali urediti plovbo po Jadranu in zgraditi več sodobnih svetilnikov, med drugim tudi pri Savudriji. Stroške gradnje savudrijskega je prevzela Tržaška trgovska borza, projekt pa so zaupali arhitektu in ladijskemu kapitanu Pietru Nobileju.
Stvari so se odvijale noro hitro celo za današnje standarde, kaj šele za okoren in zbirokratiziran sistem ranjke Avstrije. Cesarski odlok je bil izdan marca 1816, oktobra istega leta je Pietro Nobile predstavil načrte, zemljišče so pridobili junija 1817, sama gradnja je vzela pičlih nekaj mesecev – in noč 17. aprila 1818 je prerezal snop svetlobe novega svetilnika.
Še največ časa je vzel prepir o tem, kaj naj piše na spominski plošči v čast cesarju …
Savudrijski svetilnik sestavlja nekaj zgradb z okroglom stolp, zgrajenim iz lokalnega kamna. 29 metrov je visok in ima kakih 5 metrov premera. Na vrhu nosi dvojno galerijo, v kateri je vir svetlobe. Ob odprtju svetilnika pa je bil vir svetlobe za tiste čase nekaj res posebnega.
Kuril je premogov plin.
Leta 1603 je Flamec Jan Baptist van Helmont opisal svoje odkritje divjega duha, ki je bežal iz lesa in premoga, ko jih je segreval v zaprti posodi. Ta duh se ne razlikuje se dosti od kaosa Starih, je zapisal, in svoje odkritje poimenoval z novo besedo, ki jo je skoval iz kaosa: gas, plin.
Van Helmontov divji duh je v resnici precej strupena mešanica ogljikovega monoksida in vodika. Divji pa je zato, ker je vnetljiv.
Kemiki in inženirji so hitro izboljšali način pridobivanja premogovega plina, plin pa uporabljali za razsvetljavo – sprva pozameznih sob in laboratorijev, potem bogatejših hiš, manufaktur in tovarn. Na Novega leta dan leta 1813 so s plinskimi lučmi svečano razsvetlili Westminstrski most v Londonu; takoimenovani mestni plin je hitro zatem pregnal noč iz mest po svetu.
In komaj tri leta po prvi javni plinski razsvetljavi so inženirji pod vodstvom Antona Domeka postavili luč na premogov plin na vrh svetilnika v Savudriji.
To svetilo je bilo precej impresivno. Medeninast kandelaber z 42 odprtinami za plin je ustvarjal skoraj dva metra visok in meter osemdeset širok plamen, ki se ga je videlo daleč daleč na morje. Železna struktura lanterne je bila skovana v Maria Zellu, steklo za velikanska okna pa je prišlo naravnost iz slavnega Murana.
Premogov plin so pridobivali v eni od stavb poleg svetilnika, premog pa so vozili iz rudnika pri Labinu na vzhodu Istre.
Kljub izjemno napredni tehnologiji pa se je plin izkazal za dragega in nezanesljivega, pa so plinsko luč kmalu zamenjali s tisto na olje, še kasneje pa z električno.
Svetilnik še danes varno vodi ladje okoli rta Savudrija – čez 200 let že sveti in je najstarejši delujoč svetilnik na Jadranu.
Danes svetlobo savudrijskega svetilnika nese trideset morskih milj daleč; bela luč utripne trikrat vsakih petnajst sekund.
Oziroma, v obskurnem jeziku sodobnih morjeplovcev:
45° 29,4′ N / 013° 29,5′ E
W Fl(3) 15s (0,5+3,2;0,5+3,3;0,5+7)s
360°
30NM
42s (4+4;4+30)
2NM
Spominska plošča nad vhodom v svetilnik nosi posvetilo cesarju Francu, ki je napravil nočno plobo okoli najzahodnejše točke Istre varno.
CURSIBUS NAVIGANTIUM NOCTURNIS DIRIGENDIS FRANCISCUS I.
1818.
Pa srečno plovbo, morjeplovci!
Zmajske fotografije posnete z Insta360 na Rokker zmaju.
2 thoughts on “Cursibus Navigantium Nocturnis Dirigendis: svetilnik pri Savudriji”